Hladnikov večer zavod sv. Stanislav 9. novembe 2016

Hladnikov večer zavod sv. Stanislav 9. november 2016

Galerija slik

Posnetek slovesnosti

Z pesmijo, besedo in sliko o delu msgr. Janeza Hladnika

Spoštovani obiskovalci današnje prireditve. Lepo pozdravljeni .

V zgodovini slovenskega naroda je bilo veliko ljudi, ki so z svojim delom pripomogli, da so dozorele sanje mnogih o samostojni državi. Veliko jih poznamo in se o njih učijo v šolah. Trubar, Prešeren, Cankar, Maister, Slomšek in še mnogi drugi. Žal pa so tudi taki o katerih vemo bolj malo ali pa nič in eden takih je msgr. Janez Hladnik. Za to smo se odločili širši javnosti predstaviti njegovo življenjsko pot in delo.

Letos praznujemo 25 let samostojne države. 200 let samostojnosti praznuje Argentina. Mineva 80 let od kar je Janez Hladnik odšel v Argentino za dušnega pastirja slovenskim beguncem. Šel je kot pastir za razkropljeno čredo.

Po vsej Argentini je obiskoval slovenske rojake, ki so šli tja iskat vir zaslužka ali pa so se umaknili pred terorjem, ki ga takrat izvajal fašizem na primorskem.

Po koncu druge svetovne vojne se pred komunizmom umakne v Argentino skoraj 8000 Slovencev. Tukaj pa je glavno vlogo imel prav Hladnik.

PESEM: Marko Fink ; Kmetiška Marko Fink; Kmetiška

Rojstna domačija v Rupi na PetkovcuHladnik Janez se je rodil na Petkovcu, 22. decembra leta 1902 v veliki družini štirinajstih otrok. K svetem krstu so ga naslednji dan nesli v cerkev Svetega Mihaela v Rovte. Otroštvo je imel v zelo lepem spominu in se je le težko sprijaznil z željo staršev, da gre v šole. K temu je pripomogla poškodba, ki jo je dobil med otroško igro.

Župnijska cerkev sv. Mihaela Rovte, in rs zaslužni župnik Matevž SušnikV zelo lepem spominu mu je bila farna cerkev in gospod Matevž Sušnik, ki je večkrat tudi obiskal njihov dom. V spominih opisuje napredek, ki ga je prinesel prihod gospoda Matevža v Rovte. Po njegovi zaslugi so se uvrstile Rovte med napredne kmečke vasi. Tedaj so dali cerkvi prenovljeno notranjost, tako da je bila cerkev v Rovtah ena najlepših podeželskih cerkva ljubljanske škofije. “Cerkev nam je bila kot nebeška vrata, polna svetlobe, lepote in veselja. Zato smo se otroci z izredno resnostjo pripravljali na prvo spoved, sveto obhajilo in na birmo” se je spominjal Hladnik.

V tej cerkvi je bil tako krščen. V njej je opravil prvo spoved, prvo obhajilo in sveto birmo. Kasneje 17. julija 1927 pa je imel še novo mašo.

Pa si poglejmo kako je do nje prišlo.

Že prej smo omenili poškodbo noge, ki ga je spremljala od otroških let. Kot sam pravi mu je večkrat prišlo prav, da mu kakega neprijetnega dela ni bilo treba opravit. Dostikrat pa so mu tudi odsvetovali delo, ki bi ga rad opravil in se z njim postavil. V ljudsko šolo Škofja LokaZato je bila na koncu zadnja očetova beseda ; »Šel boš, pa amen!« In tako je bil poslan v Škofjo Loko stanujoč pri tujih ljudeh, v šoli in cerkvi pa mu je še vedno odmevala pesem.


PESEN: Miro Božič na orglice; V dolinci prijetni je ljubi moj dom

Orglice - Miro Božič; V dolinci prijetni je ljubi moj dom

Po četrtem razredu ljudske šole je napisal prošnjo za sprejem na gimnazijo v zavod svetega Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. Prošnja je bila ugodno rešena,15 .septembra 1914 je opravil sprejemni izpit in bil sprejet.Po Ljudski šoli se vpisal v Škofove zavode

V letu 1915, ko Italija napove vojno Avstriji je kot mnoge Slovence mobilizacija zadela tudi njegovega očeta.

Vojni dogodki in naravno teženje narodne miselnosti so leta 1917 dobili javen izraz v tako imenovani majniški deklaraciji.
Majniška deklaracija ki jo je v Dunajskem zboru pprebral Anton Korošec

Za velike počitnice 1918 je bil na Trebelnem pri stricu, prav tisti čas, 17. avgusta, ko so odkrili dr. Kreku spominsko ploščo v Šentjanžu na Dolenjskem.
Trebelno pri stricu

Pripravljal se je počasi zlom tisočletne habsburške monarhije. Avstrija je nezadržno umirala. Tako se je vrnili v peto gimnazijo.

Preboj na solunski fronti, poraz pri Verdunu v Franciji, Rusija tudi ni več bila v boju, ker je v njej vrela komunistična revolucija, vsepovsod se je rušilo. Zdrobila se je avstrijska fronta na Piavi. Ne toliko zaradi italijanske akcije, temveč zato, ker so vsi avstrijski narodi položili orožje in se niso hoteli več bojevati za Nemce in Avstrijo.

PESEM: Kvartet Grm; Oj,Doberdob
Oj Doberdob slovenskih fantov grof

Tako je bilo vojne konec. Toda strah in groza: Italijani pravijo, da so zmagali. Da so Avstrijo porazili. In res so v »zmagoslavnem« pohodu hoteli osvojiti vso našo deželo. Tudi na Petkovec so prišli. . . Šele na poti proti Vrhniki so se srečali s srbsko vojsko.
Italija zasedla tudi Hladnikov dom

Italijani razen kokoši, jajc in mačk niso ničesar vzeli. Le redko se je dobil kateri, ki se je trkal na prsi, češ da so nas prišli »odrešit«. Živeli so na svoje stroške. Še več! Bilo je njihove menaže toliko, da se je tisto zimo največ prašičev odebelilo s pomijami iz italijanskih kotlov. Italijani so se kmalu umaknili iz Rovt in Petkovca onstran Kalc pri Logatcu.

Vsak poln spominov, vsi pa prekipevajoč domoljubja, so se tako zbrali v sedmi gimnaziji jeseni leta 1920.

PESEM:OMPZ Notranjska; N’mav čez izaro

»N’mav čez izaro, n’mav čez gmajnico…« kolikokrat so zapeli te besede in sanjali čez Karavanke v Korotan! Vsi Slovenci so tedaj trpeli za Koroško. Študentovski izleti so vodili tja mladino.

Tudi Hladnikov razred je šel na izlet. Bili so navdušeni in je pesem odmevala na vse kraje. Pa so zapeli tudi srbsko pesem.

 Tedaj se nismo zavedali, da je bila ravno srbska navzočnost na Koroškem glavni vzrok, da smo izgubili oktobrski plebiscit leta 1921.” Se je spominjal Hladnik.

PESEM: OMPZ Notranjska in Miro Božič na orglice; Čej so tiste stezice
Uodnne odloćitve, po izalijanski zasedbi primorske, izgubili na plebiscitu še Koroško

Po končani gimnaziji v škofovih zavodih se je odločil za študij gozdarstva na zagrebški fakulteti. Tam pa je ostal le štiri dni, nato se vrne domov. Po božiču je odšel k stricu Janezu in tam ostal do poletja. Ta čas pa je v njem zorela misel, da postane duhovnik.
Pri stricu župniku na Trebelnem, se je dokončno odlolil za duhovniški poklic

Čez poletje je tako delal na kmetiji. Sredi septembra zvečer pa pove mami, da zjutraj ne bo delal, ker gre k maši. Po maši je šel v župnišče in naredil prošnjo za semenišče. Mati ni mogla skrivati solz, ko ji je ob vrnitvi zaupal svojo odločitev. »Bog bodi zahvaljen,« je do veselja zajokala.
Vpis v lemenat. Mami se je izpolnila skrita želja.

V začetku se je težko učil. Potem pa se mu je odprlo, kot je sam pisal. Tako je študiral celo časnikarstvo, in je kasneje postal tudi dopisnik za Slovenca in Domoljuba.

PESEM: OMPZ Notranjska. Pa se sliš, pa se sliš – prehod iz pesmi na pritrkavanje
Cesar vzel zvonove, tako so nabavili dva nova zvona

 Leta 1917 nam je cesar tudi zvonove pobral. Jokali smo za njimi, ker so prelepo peli. Ko je bilo vojne konec, so zvonovi najprej zapeli v Rovtah. Toda Petkovec tudi ne sme ostati brez. In v juliju leta 1924 dobimo nove zvonove.

Noč za nočjo so se zbirali fantje in dekleta in pletli vence. Hladnikova naloga je bila, da sprejme zvonove s slovesnim nagovorom. Seveda se je potrudil in množica je bila navdušena. Njegov prvi javni nastop je bil to.

Pritrkovalci:
Pritrkovalci v čast novim zvonovom

 Nova maša je bila v Rovtah 17. julija 1927. Za geslo si je izbral: »Glej, prihajam, da izvršim Tvojo voljo.«Nova maša Janez Hladnik 17 Julij 2027

14. avgusta 1928 se je podal na svojo prvo službo v Metliko.

HLADNIK:  Krepko me je zapreglo delo. Imel sem vsak dan po najmanj tri ure šole in imel sem fantovsko organizacijo. Skoraj vsak dan je bila maša zunaj kje na podružnicah, vreme pa ni bilo vedno ugodno za hojo. Počitka sem malo užil.
Kaplan v Metliki v dobrem in slabem

Po novem letu 1929 je začel pritiskati mraz. Bilo je 29 stopinj pod ničlo skoraj cel mesec februar. Snega pa čez meter na debelo. Spet so se mu ponovile težave z želodcem. Dolgo ni mogel zaspati in ko ravno zaspi ga že zbudi trkanje po vratih. Odpre okno in vpraša:

HLADNIK:  »Kaj je?«

»Mežnar gospod, bolnico imamo v vasi. Prosi, da bi prišli z Bogom.«

Jaz pa sem bil tako reven! Trepetal sem od mraza in se zvijal v bolečini.

»Imam voz,« je dodal.

»Tudi če bi ga ne imeli,« sem vzdihnil, kajti v takem mrazu je bolje hoditi kot se peljati. Pa kaj sem hotel! Moja dolžnost je bila to in sem se kar hitro odpravil. Z Jezusom na prsih sem molil rožni venec z Mežnarjem.

»Ki je za nas krvavi pot potil…« Pa sem si mislil: »Gospod, ali je v to vključeno tudi: »Ki je za nas zmrzoval«? »Tudi, tudi,« sem slišal odgovor. »Saj v tebi zmrzujem, če si res moj in če živim jaz v tebi; si že pozabil, kako si doumel pred novo mašo moje mašništvo?« »Da, Gospod,« mi je postalo lažje.

V Metliki se je vključil tudi v politično življenje

Tako vpet v novi službi, ki ni bila samo delo za duhovno ampak tudi za posvetno in gospodarsko rast je bil zaradi svoje priljubljenosti predvsem pri mladini kmalu tudi politično angažiran.

V to cvetoče versko in kulturno življenje pa je udaril kot strela z neba 6. januarja 1929. Živkovićev režim, ki je hotel končati z vsem slovenskim in tudi z vsem katoliškim.

Žalostni so prišli fantje k njemu in mu rekli: »Gospod Janez, kaj pa sedaj?«

HLADNIK: »Takoj popoldne pridite, vsi ki morete in na konjih!« taka je bila moja beseda. Bilo je snega do kolena. Ob eni popoldne se pripodi dvajset fantov na konjih. Takoj je bil tudi moj na mestu. Mestna gospoda je bila deljena. Nekateri so z nami simpatizirali in bili navdušeni nad našim početjem, drugi so pa besneli. Zajahali smo ven med vinograde, kjer smo praznovali začetek naše borbe.

Čez nekaj dni pride drugi udarec, ki nas je še bolj prizadel. Metliko so odrezali od Slovenije in jo priključili k Savski banovini s sedežem v Zagrebu. Torej so nas prodali Hrvatom! Metliški kos Bele krajine je bil odtrgan od Slovenije.

In še tretji sunek: Metlika je postala novo glavarstvo. »Srez« Metlika se je imenovalo po srbski besedi.

Borba proti temu narodnemu zločinu, da so nas prodali Hrvatom je dobro uspevala. Vsa Slovenija se je dvignila. Pa je prišlo prej kot so pričakovali. Neki dan, ko se je vračal iz šole proti domu mu nekdo priteče nasproti in pove: »Gospod, pravijo, da smo spet pod Ljubljano.«

HLADNIK: Poženem kolo, kar se je dalo. Makar, metliški oštir in v politiki nasprotnik, sicer pa osebno moj prijatelj, reče: »Vidiš, gospod Janez; kaj si naredil? Tu stoji, da so nas poslali nazaj pod Ljubljano.« Držal je v rokah dnevnik Jutro. »Ne tebi ne Jutru ne verjamem, Hočem videti v Slovencu,« sem menil in se pognal na pošto, kjer sem dobil svoj časopis.

Res je bilo tako. Metliško glavarstvo je bilo spot dodeljeno Ljubljani. Pohitim k Makarju in zavriskam

»Kaj noriš, kaplanček!« pravi Makar.

»Ne norim, pač pa sem vesel in imam biti za kaj! Tako bom spet vriskal, kadar bom šel v Gorico lahko brez potnega lista.«

Takoj sem razposlal glas fantom, da morajo nocoj goreti kresovi po vseh vaseh. Kresovi, v brk metliški jari gospodi, ki se je igrala s Slovensko krvjo. In res so goreli po vseh vaseh.

PESEM: Kvartet GRM. Oj, Triglav moj dom.
Kvartet GRM; Oj, Triglav moj dom.

Leta 1928 mu je prišel v roko časopis, ki ga je izdajal duhovni svetnik Merkun, kateri je bil pohitel čez morje za množico Slovencev, ki so se selili v Argentino. Zvedel je, da v Argentini mnogo tisoč Slovencev, da pa ni nikogar, ki bi jim povedal kaj o Bogu v lastnem jeziku.

Politična aktivnost v Metliki mu je nakopala nasprotnike, ki so si ves čas prizadevali za njegov odhod. Aktivnost pri pripravi volitev ga je pripeljala celo na zatožno klop, kjer je bil obsojen na 6 mesecev. Pokliče ga škof v Ljubljano, da mu predstavi položaj. Nato je bil premeščen v Zagreb.

Dne 12. novembra 1933 se predstavi Slovencem v Zagrebu. Bilo jih je v mestu kakih deset tisoč.

Slovensko središče je bil »Slomškov dom«. V prostorih »Slomškovega doma« je bila tudi »Danica«, društvo slovenskih katoliških akademikov. Obstajala je poleg tega igralska družina, ki je pogosto prirejala odrske predstave.

Njegovo delo je bilo dušna skrb za vse Slovence in duhovno vodstvo organizacij. Imel pa je tudi delo časnikarja.

Jože Kastelic ga je nagovoril za izseljeniškega duhovnika v ArgentiniHLADNIK: Neki dan mi prinese poštar revijo »Duhovno življenje«, ki jo je začel izdajati izseljenski duhovnik Jože Kastelic za Slovence v Argentini. Torej se je le dobil duhovnik, ki je šel v Argentino! Tako je sedaj nepotrebno, da bi jaz še kaj na to mislil. Ko pa začnem revijo prebirati, sem kmalu sprevidel, da išče g. Kastelic pomočnika.

Pa dobim prav tedaj nenaden obisk. Bil je Skopski škof dr. Janez Gnidovec, nekoč moj rektor v škofovih zavodih v Šentvidu. Le kaj ga je prineslo? Kmalu sem zvedel. Poznal me je in je prišel poskusit, če bi me mogel pridobiti za Južno Srbijo.

No, ta je pa lepa! Na vse kraje naj grem, vsepovsod naj se potikam in vendar moj poklic naj bi bil od začetka kaplan in kasneje župnik kje v Sloveniji. Ljubeznivo sem ga odpravil, a vseh teh znakov božjega vabila ne zavrgel.

Dve novici sta tiste dni polnili časopise: smrt kralja Aleksandra in mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu. Ta dogodek nikakor ni bil brez pomena , kajti vabilo g. Jožeta Kastelica mu je še vedno odmevalo.

Prej kot v letu delovanja v Zagrebu je bil odpoklican. Iz Zagreba je prišel v Kostanjevico. Z župnikom sta si porazdelila delo. Njegovo je bila šola, prosvetno delo, katero je poživil z dejavnim dramskim odsekom in z ustanovitvijo knjižnice. Bila je to že tretja, ki jo je poklical v življenje: prva na Petkovcu v svojem rojstnem kraju, druga v Metliki.

V Juliju 1935 je bil na duhovnih vajah v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po končanih duhovnih vajah stopi do škofa dr. Rožmana in mu reče:

K škofu Rožmanu po nasvet, če se naj odloči za pot v ArgentinoHLADNIK: »Prevzvišeni, ne bi hotel da postanem žrtev pustolovskih sanj, a tudi ne bi hotel, da mi ostane očitek, da sem se izmaknil rokam božje Previdnosti. Že dolgo se mi vsiljuje misel na Argentino. Zaradi bolezni sem jo enkrat že pokopal. Toda sedaj, na duhovnih vajah, je spet tako vsiljivo stopila predme, da ne morem mimo nje, ne da vas vprašam za svet. Kaj se vam zdi, ali naj grem ali naj te sanje dokončno pokopljem?«

Pa presodi gospod škof: »Gospod Janez: pojdite! Bil sem v Severni Ameriki in videl, da je duhovnik našim ljudem v tujini nujno potreben. Kar pripravite se! Gospod Kastelic vedno priganja, naj še koga najdem. Vas je poslala božja Previdnost. Pojdite!«

Ob pripravah na pot v Argentino je od prijatelja sodnika izvedel, da se pripravlja aretacija. Ni jo čakal in jo hitro ubral proti domu na Petkovec.

Čez dva dni je dr. Korošec prevzel notranje ministrstvo. Drugi dan je bila objavljena amnestija, ki je rešila tudi njega.

Brez skrbi se je vrnil v Kostanjevico. Takoj stopil na glavarstvo v Krškem in dobil potni list za Argentino. Odločil se je za francosko linijo in proti koncu leta 1935, vzel karto za ladjo »Massilia«.

Po božiču in novem letu je skočil domov na Petkovec. Zbrali so se sestre, bratje. Zapeli so: »V dolinci prijetni je ljubi moj dom, nikoli od njega podal se ne bom…« Ni šla od srca, ker ni odgovarjala resnici.

Stopil je še do domače cerkve, poslovil se je od župnika in prijateljev iz Rovt. Od cerkve, kjer je prejel vse zakramente. Od te cerkve, kjer so tako nebeško lepo peli, od teh zvonov, katerih ni enakih na svetu.

Poslovil še v Metliki in KostanjeviciNato je prišlo dokončno slovo. Že je bil naprežen konj. Peter z bičem na koleslju, mati z blagoslovljeno vodo: »Pojdi v božjem imenu. Bog in Marija naj te vodita« Vsako jutro bom pogledala na sonce in vsak večer na zvezde in luno in bom vedela, da jih tudi ti vidiš.« Poslednji stisk roke in poslednja beseda.

HLADNIK: »Mati, če Bog da, se čez pet let vidimo!« Pa jih je moralo miniti štirikrat pet, da sem se vrnil na Petkovec…

Zadnji teden pred odhodom je še enkrat obiskal Metliko in Kostanjevico, da se tudi tam poslovi. Poslovil se je še od škofa dr. Rožmana, ki mu je zagotovil, da je vedno dobrodošel, če mu tujina ne bo ustrezala.

HLADNIK: Ob sedmih sem že sedel udobno na vlaku in tako odrinil iz Ljubljane 5. februarja1936. Še en pogled na ljubljanski grad, pa sem krenil na daljno pot. Pa že smo drveli proti Brezovici in skozi gozdove. Spodaj je ležala Cankarjeva Vrhnika. In že je bilo tu logaško polje. Gori me je pozdravljala v poslednje slovo petkovška cerkvica ter daljni odmev pesmi, tolikokrat zapete: »Pa nikoli več, pa nikoli več, ne grem s Petkovca preč!« Solza mi je orosila oko.

Domovina mi je nudila zadnji pozdrav: ples snežink! Kdo ve, če ga bom še kdaj doživel?

PESEM: kvartet Grm; Domovina
Stopil je še do domače  cerkve, poslovil se je od župnika in prijateljev iz Rovt.

Pot je načrtoval tako, da si je vmes ogledal znamenitosti v Trstu, Milanu, Parizu in tudi za postanek pri Lurški Mariji je bilo dovolj časa. 16. februarja 1936 ob 10 uri je ladja izplula iz pristanišča na pot čez Atlantik in Evropa je ostala za njim. Med potjo si je veliko časa vzel za učenje novega jezika. Zadnji dan vožnje je bila nedelja. Pot že ni bila več samotna. Počasi se je pričelo kazati obrežje z zgradbami. Z nočjo so bili v buenosaireškem pristanišču.

HLADNIK: Imel sem nekaj naslovov. Upal sem, da me bodo čakali. Toda bilo ni nikogar, niti psa, ki bi me oblajal. Bridko sem občutil to in zato sem se tem bolj potrudil pozneje, ko so prihajali brezdomci v Argentino.

Tujega, zelo samega, tako neskončno samega sem se počutil, da bi kar zajokal. Res me je bolelo, da nisem našel živega bitja, ki bi mi prišlo stisnit roko v pozdrav. Vzel sem v roke molek in pri drugi skrivnosti obiskanje tete Elizabete, sem doumel, da je tako tudi dobro in prav. Komaj sem zmolil molitev do konca, je minila moja otožnost in sladki sen me je prestavil v deželo pozabe.

Revija, Duhovno življenje, ustanovljena sprva kot priloga »Slovenskega lista«, se je leta 1934 osamosvojila. Ustanovitelj in prvi urednik je bil g. Jože Kastelic.

Pred prihodom v Argentino sta izšli že 102 številki. Tudi Hladnik je revijo dobival že v Zagreb in Kostanjevico. 6. marca 1936 je izšla 103. številka, ta pa že pod njegovim vodstvom.
Pred prihodom v Argentino sta izšli že 102 številki. Tudi Hladnik je revijo dobival že v Zagreb in Kostanjevico. 6. marca 1936 je izšla 103. številka, ta pa že pod njegovim vodstvom.

Poleg tega je bil odgovorni urednik »Slovenskega lista«. Tudi v tistem tedniku je izšlo mnogo njegovih črtic in slik, ki jih je posnel med obiski pri Slovencih.

Leta 1939, 3. septembra ponoči, je zaslišal kričanje časopisnih raznašalcev bolj glasno kot navadno: »Začel se je vojni ples. Hitler je vdrl na Poljsko«
»Začel se je vojni ples. Hitler je vdrl na Poljsko«

HLADNIK: Zagomazelo me je po vsem telesu. Vedel sem, da se je požar vnel. In kje se bo ustavil? Ko je zjutraj prišel g. Kastelic, sva preudarjala položaj, ki je nastal.

»Janez, le pripravi se na najhujše. Če ne bo že pred to zimo, bo gotovo drugo leto, ko pridemo mi na vrsto. To, česar ne razumem je, kako je mogoče, da sta se Hitler in Stalin pobratila.«

V začetku marca leta 1940 se je v Andih smrtno ponesrečil gospod Kastelic. Tako je Hladnik ostal sam.
V začetku marca leta 1940 se je v Andih smrtno ponesrečil gospod Kastelic. Tako je Hladnik ostal sam.

Odmev vojne v Evropi je postajal čedalje glasnejši. Med rojaki je začela pihati rdeča sapa. Posebni oddelek pri policiji se je zaradi tega začel zanimati za slovenska društva in časopisje.

Da bi se tedniku »Slovenski list« ne zgodila kaka nevšečnost, ga je pokril s svojo duhovno suknjo. Pisal je razna poročila in črtice. Ljudje so njegovo pisanje radi brali in tako je držal ta položaj vse do leta 1944, ko je Titova propaganda osvojila javno mnenje in se je moral umakniti iz uredništva.

Na cvetno nedeljo, 6 aprila so Nemci napadli Jugoslavijo. Ko je prebiral vojna poročila, je izvedel, da je bilo nekaj boja z Nemci na Dravi in še ponekod na slovenski meji. Italijanske čete so prodrle do Ljubljane. Nato pa nobene informacije več.

HLADNIK: V juliju 1941 dobim pismo. Pisal mi je Franc Gabrovšek, moj novomašni govornik. Kako je doma, ne ve nič. On je odpotoval kot odposlanec Slovenske ljudske stranke v Jeruzalem.

Pri bombardiranju Beograda je bil ubit dr. Kulovec. V Ljubljani se šopirijo Italijani, v Mariboru pa Nemci. Pavelić je pa razglasil svojo »Neodvisno« Hrvaško.

In še naroča: Bodi na straži! Verjetno te čakajo velike naloge, ki jih bo terjala od tebe domovina. 

Domovina je ostala brez glasu. Sredi poletja 1941 šele dobi iz jezuitskih virov strahotno in obširno poročilo o divjanju Nemcev na Gorenjskem in na Štajerskem. Nečloveško postopanje z duhovniki in inteligenco ter maščevalno pobijanje talcev.

V mesecu oktobru izve za smrt svoje matere, ki je umrla 14. maja 1941.

HLADNIK: Pred odhodom sem ji bil obljubil: »Mati, čez pet let se vrnem.« V februarju 1941 je teh pet let minilo. Mati me ni mogla več čakati.

Poiskal sem sliko matere. V domači obleki, z nazaj zavezano ruto. Na prvi strani »Duhovnega življenja« sem jo objavil.

PESEM: Marko Fink ; Oj rožmarin
V mesecu oktobru izve za smrt svoje matere, ki je umrla 14. maja 1941.

Minilo je že leto, odkar je vojno gorje zagrnilo domovino. France Gabrovšek mu je pošiljal poročila. Iz skromnih vesti, ki jih je mogel dati, je bilo razvidno, katere sile so bile že na delu, toda ni bilo še jasno, kako se položaj razvija.

HLADNIK: Leta 1943 sem dobil glas, da je bil ubit moj brat Francelj. Toda, kdo ga je ubil? Istočasno so prihajala iz Severne Amerike poročila, ki so začela postavljati v senco generala Mihajlovića, sprva glavnega junaka. Začelo je prevladovati Titovo ime. Tudi ime partizani mi je bilo jasno znamenje za orientacijo; beseda OF, Osvobodilna Fronta, je ustvarjala zmedo poleg partizanskega imena.

Šele ko se je ves dim razkadil, sem zvedel, da so ubili mojega brata Italijani. Toda v kakšnih okoliščinah? Na cesti blizu Petkovca, so partizani napravili napad na italijansko kolono. Par strelov, pa so napadalci izginili. Za seboj pa so pustili mitraljez, na katerem je bilo ime : Francelj Hladnik. Seveda so ga Italijani poiskali in ubili. Naš Francelj je moral izginiti, ker ni hotel v OF .
Na cesti blizu Petkovca, so partizani napravili napad na italijansko kolono. Par strelov, pa so napadalci izginili. Za seboj pa so pustili mitraljez, na katerem je bilo ime : Francelj Hladnik. Seveda so ga Italijani poiskali in ubili. Naš Francelj je moral izginiti, ker ni hotel v OF .

Medtem je vojna divjala naprej. Tukajšnji komunisti, ki so prvi dve leti zagovarjali Hitlerja, so se kar čez noč prelevili. Raje kot da bi človek to razmišljal, sem molil.

Sredi vseh teh pričakovanj in upanja ter strahu se je Hitlerjev zmagoslavni pohod v Rusijo ustavil. Sodelovanje ameriških, angleških in ruskih čet je Hitlerju začelo delati sive lase. Da ne bi komu storil krivice, je s skrajno previdnostjo objavljal poročila v »Duhovnem življenju«.

Proti koncu leta 1944 so novice potovale bliskovito. Italijani so se že zdavnaj predali. Hitler beži iz Rusije. Zavezniki osvajajo zahodno Evropo. Rdeča armada je pregnala Nemce iz Beograda.

Sedaj so po begunskih taboriščih in čakajo kot duše v vicah, kdo jim bo pokazal, kam naj gredo. Upali so, da se vrnejo domov, povratka pa nazaj ni. Tam jih čaka samo ječa in smrt.Minila je nato velika noč 1945 in minil je maj, ne da bi mogel od kje dobiti kako jasno poročilo o tem, kako je doma. Slednjič dobi pismo Franca Gabrovška, ki mu piše o kakih 20000 naših ljudeh, katerim je pred komunisti uspelo pobegniti v Avstrijo in Italijo. Sedaj so po begunskih taboriščih in čakajo kot duše v vicah, kdo jim bo pokazal, kam naj gredo. Upali so, da se vrnejo domov, povratka pa nazaj ni. Tam jih čaka samo ječa in smrt.

Po teh novicah se je začel na vseh koncih zanimati za možnost nastanitve slovenskih beguncev. Na uradu za priseljence je izvedel, da ne dajo nobenih vselitvenih dovoljenj. Obrnil se je v Čile in Perú. Pisal na ministrstvo v Santiago in v Limo. Vse je bilo zaman.

HLADNIK: Kaj naj storim? Nekaj moram. Čutil sem, da šele sedaj prihaja name vsa teža moje dolžnosti, s katero me je božja previdnost poslala v Argentino.

Pol leta je brez uspeha poskušal. Argentinsko gospodarstvo je bilo v takem položaju, da je bilo vsako priseljevanje prepovedano.

Po uradni poti ni bilo možnosti priti do kakega visokega predstavnika na ministrstvih. Zato je poskusil preko znanke in res mu je uspelo priti do ministra za javno zdravstvo dr. Ramón Carillo , ki mu je odprl vrata do Peróna. On sam ga je spremil v vladno palačo 20. novembra 1946.
uspelo priti do ministra za javno zdravstvo dr. Ramón Carillo , ki mu je odprl vrata do Peróna. On sam ga je spremil v vladno palačo 20. novembra 1946.

HLADNIK: Kako pomembno, sem premišljeval, ko sem čakal. Med tem je minister Carillo razložil Perónu vso mojo zadevo. Pokličejo me in pred menoj stoji sam Perón. Ter ves uslužen in ljubezniv pravi: »Že vem, za kaj pridete in vam dam častno besedo: vsi, kateri imajo pogoje, ki jih določa ustava, naj pridejo, pa naj jih bo deset tisoč ali še več. Takih ljudi mi potrebujemo.«

Tako se je končno odprla pot. Bil sem srečen. Takoj nato pa uvidel, da gre zares, začutil sem novo skrb. Kam pa bom s tisoči teh ljudi? Prvo, kar sem jim sporočil, je bilo, naj se pripravijo na vsako delo, tudi na kramp in cepin. Inteligentni naj kar pozabijo na svojo učenost.

Tako se je delo za Hladnika pravzaprav z dovoljenjem za vselitev šele začelo. Potrebno je bilo dobiti prostor za namestitev, delo, finančna sredstva in vse za nov začetek naših beguncev.

Začel je iskati primerna zemljišča. Glavno upanje mu je bilo, da bodo begunci dobili zaposlitev, da se bo dobil denar za plačilo.

21. januarja 1948 je pristala ladja »Santa Cruz«, ki je pripeljala največje število pričakovanih potnikov.

PESEM: Zmagala si, Devica, slavna
21. januarja 1948 je pristala ladja »Santa Cruz«, ki je pripeljala največje število pričakovanih potnikov. Vsa množica je navdušeno prepevala »Zmagala si, Devica, slavna, zmagala kačo pekla«

Vsa množica je navdušeno prepevala »Zmagala si, Devica, slavna, zmagala kačo pekla«, ko se je ladja bližala trdni zemlji in deželi, kjer ne bo več nevarnosti, da jih ugrabijo ali nasilno vrnejo v domovino.

Naslednji dan je bila nedelja. Ta množica ljudi, ki je prišla, je pomenila začetek novega poglavja v zgodovini slovenskih izseljencev v Argentini. Za to nedeljo je dobil dvorano pri Sv. Juliji in tam zbral vse novo naseljence na ustanovnem občnem zboru »Društva Slovencev«. On pa se je umaknil na mesto »častnega predsednika«.
Za to nedeljo je dobil dvorano pri Sv. Juliji in tam zbral vse novo naseljence na ustanovnem občnem zboru »Društva Slovencev«. On pa se je umaknil na mesto »častnega predsednika«.

Ljudje so dobili delo v Buenos Airesu in okolici. Treba je bilo torej misliti na lastne domove. Nekateri so se kar lotili tega in se začeli naseljevati zlasti okrog kraja San Justo. Imeli so pač denar. Toda kje ga naj vzamejo revne družine.

Potrebno je bilo zato misliti na zemljo za skupno naselitev. Vedno je imel v ta namen obrnjen pogled v LanúsPotrebno je bilo zato misliti na zemljo za skupno naselitev. Vedno je imel v ta namen obrnjen pogled v Lanús, kjer je bila zemlja najcenejša. In res se je zgodilo. Zemljišča kupljena na dražbi so razdelili v gradbišča. Kmalu so začeli rasti slovenski domovi.

 

V prvih mesecih 1948 so prišli iz italijanskih taborišč skoraj vsi. Toda bilo je tudi v avstrijskih taboriščih še približno 4000 beguncev. Na vselitvenem uradu je izvedel, da za sprejem beguncev iz Avstrije ni nobenih možnosti. Vlogo za vlogo je šla v prazno.

V enem izmed taborišč so skrbno pripravili »ribniški pušelc«, to je šopek iz vsakršne suhe robe v miniaturi. Pa si misli. Kaj če bi ta pušelc poslal Eviti Perón, zraven pa še lepo prošnjo v imenu koroških beguncev?
V enem izmed taborišč so skrbno pripravili »ribniški pušelc«, to je šopek iz vsakršne suhe robe v miniaturi. Pa si misli. Kaj če bi ta pušelc poslal Eviti Perón, zraven pa še lepo prošnjo v imenu koroških beguncev?

Rečeno, storjeno. Nikoli ni dobil odgovora. Res pa je, da se je argentinski konzul štirinajst dni nato že oglasil v koroških taboriščih in se je potem uredilo vse potrebno. V novembru in decembru so bili večinoma vsi begunci v Buenos Airesu.

Vsa leta po prihodu v glavno mesto Argentine je služboval, kot pomožni kaplan po različnih župnijah, da se je lahko preživljal in zadostil zahtevam cerkvene oblasti. Kljub delu, ki so mu bila naložena je še našel čas za delo z rojaki.

Meseca maja 1950 , ko je bilo glavno delo z migranti narejeno in so lahko njegovo delo nadaljevali drugi se je preselil v najrevnejši del predmestja. Tam je bila kapelica sv. Jožefa, ki ji je dal krajevni župnik pridevek “de Pompeo”. Tam je Hladnik zaoral ledino. Gradnja cerkve, prosvetnega doma, šole, cest in vse ostale infrastrukture. Ustanovljena je bila nova župnija: “San José de Pompeo”.

San José de Pompeo je začel buditi pozornost tudi tistim, katerim za cerkev ni bilo mar. Imel je pogum, ki je vedno najboljši in upanje, ki ni nikoli zaman.

PESEM: Marko Fink; JACINTO CHICLANA – Astor Piazzolla
kapelica sv. Jožefa, ki ji je dal krajevni župnik pridevek "de Pompeo". Tam je Hladnik zaoral ledino. Gradnja cerkve, prosvetnega doma, šole, cest in vse ostale infrastrukture. Ustanovljena je bila nova župnija: "San José de Pompeo".

HLADNIK: Nehvaležnost je plačilo tega sveta. To sem seveda tudi jaz moral doživeti. Da se je le redko kdo tistih mladoletnih, katerim sem se podpisoval za varuha, prišel zahvalit, to se mi ne zdi čudno. Njim se je zdelo, da je bil moj podpis samo formalnost.

Za bolne, kateri niso mogli dobiti dovoljenja, da zapustijo ladjo, je bilo pač treba tekati okrog oblasti. Pa vendar sem pozneje slišal očitek, da nisem imel za njihovo stisko nobenega čuta.

Bolj v živo pa me je zadelo to, kar sem doživel od nekaterih rojakov, ki so v Slovenski vasi tako poceni prišli do zemlje, pa so mi potem podtikali, da sem na njihov račun obogatel. Računali in računali so s povečevalnim steklom, koliko jih je zemlja več stala. V svoj račun seveda niso vključili nobenega pota, ki sem ga moral plačati zanje. Pa zemlja za ceste in javne površine, ki jo je tudi bilo treba plačati.

Zares me je zabolelo do srca, ko mi je leta 1952 eden od tistih očital, da zato zavlačujem lastninske listine, da bi iz tega napravil dobiček. Niso pač vedeli, kako strašen boj sem imel, da sem dosegel na občini razdelitev.

Seveda tako niso ne mislili ne govorili vsi. Bila jih je le peščica. Toda kar sem vsem zameril, je bilo, zakaj da jim drugi niso trdo stopili na prste. Kako je mogoče, da par kričačev ustvarja javno mnenje?

Ko je prišel leta 1957 škof dr. Rožman na svoj drugi obisk, je blagoslovil dom in temeljni kamen za novo cerkev. Da bi spor poravnali, so tudi mene postavili na častno listo in me imenovali za »častnega člana« Slovenske vasi.

Jaz sem to počeščenje odklonil. Najprej naj me operejo obrekovanja, potem bom pa sprejemal časti. Dokler pa sem v očeh nekaterih izkoriščevalec in tat, pa nočem sprejemati nobenih priznanj.

Nikakor nočem s tem v slabo luč postavljati rojakov Slovenske vasi, ki tega ne zaslužijo. Dobro vem, kateri so bili, ki so velikodušno vedno bili zraven, kadar sem jih kaj prosil. Zato povem, da sem bil na dnu srca vedno globoko hvaležen rojakom, ki so mi vračali dobro z dobrim.

Pozneje se je vse seveda lepo poravnalo. Eden za drugim so se mi ponižno približali na razne načine in tako povedali, da jim je žal onega početja.

PESEM: OMPZ Notranjska; Pridi nazaj, pridi nazaj
Dvaindvajset let je minilo, odkar je prišel v Argentino. Povsem naravno po takem času, da se mu je vzbudila želja, da obišče svoj daljni, ljubi dom. In tako se je po dvaindvajsetih letih odpravil na prvi in edini obisk domov.

Dvaindvajset let je minilo, odkar je prišel v Argentino. Povsem naravno po takem času, da se mu je vzbudila želja, da obišče svoj daljni, ljubi dom. In tako se je po dvaindvajsetih letih odpravil na prvi in edini obisk domov.

Prepotoval je Slovenijo po dolgem in po čez. Obiskal sorodnike, prijatelje znance in vse svoje vtise podrobno opisal in jih po vrnitvi objavljal v Duhovnem življenju.

Leta 1961 kmalu po veliki noči je prejel s škofije naročilo, naj skliče za naslednjo soboto svoje farno občestvo, ker da bo prišel sam generalni vikar v važni zadevi. Sklical je torej ljudi. Prišel pa je sam škof in z njim njegov tajnik. Le za kaj bi neki šlo?

Pa spregovori škof msgr. Schell: »Pogosto sem že bil v Pompeu in vsakič mi je obisk nudil obilo notranjega zadoščenja. Zrasla je v fari nova šola, zida se novo župnijsko poslopje, celo nove župnije se tu ustanavljajo. Vsa čast vam vernikom, pa tudi čast vašemu župniku! Danes prihajam med vas v posebni zadevi: Odslej ne boste imeli več gospoda Janeza. . .«

Navzoči so se vznemirili, jim misli škof župnika vzeti in postaviti drugam? Škof ljudstvo pomiri in nadaljuje:

». . . Odslej boste imeli za župnika monsinjorja Janeza Hladnika. Sv. Oče Janez XXlll. Je povišal vašega župnika v monsinjorja za velike zasluge, ki si jih je stkal najprej kot slovenski izseljenski duhovnik in nato kot župnik Sv. Jožefa v Pompeju.«

Nato ga škof povabi k besedi.

HLADNIK: Dejal sem: »Prevzvišeni! Gotovo te časti nisem ne želel in ne pričakoval. Toda če mi sv. Oče to odlikovanje podeljuje, sem mu za to pozornost hvaležen.« Zbranim vernikom pa sem dejal: »Ne mislite, da bo sedaj v fari kaj drugače. Naprej vas bom prosil in nadlegoval za sodelovanje in žrtev, vi pa se zavedajte, da je bilo priznanje v moji osebi podeljeno vsej fari. Na delo torej za božje kraljestvo!«

Seveda si šolske sestre niso dale miru, dokler mi niso oskrbele monsinjorske obleke. Nasmehnil sem se tej naglici, osebno sem še tudi naprej rad v ponošeni obleki vozil samokolnico po župnijskem dvorišču.

Bližnja Slovenska vas pa je uporabila to priložnost, da se končno spravi z menoj. Izrabili so praznični dan 1. maja in mi pripravili slavnostni banket. Tudi moji verniki iz let pred drugo svetovno vojno so se hoteli izkazati.

PESEM: Marko Fink; CORTADERA, PLUMERITO – Carlos Guastavino

POVEZAVA: Maja Nagode

Tukaj se spomini Janeza Hladnika objavljeni v knjigi, “Od Triglava do Andov” končajo. Dobri dve leti nato je Bog svojega zvestega služabnika poklical k sebi.

Sam v svojih spominih večkrat omenja poškodbo na nogi. Večkrat je moral zaradi tega iskati zdravniško oskrbo. V aprilu 1965 se je moral podvreči operaciji. Le nerad je bil v sanatoriju sv. Jožefa v Buenos Airesu. Zato so mu zdravniki dovolili, da je v soboto 12. junija in naslednji dan prebil med svojimi farani, ki so ga dobesedno oblegali. V spovednici je prebil več ur, maševati pa ni mogel, ker ga noga ni več nosila.

V ponedeljek 14. junija se je znova vrnil v sanatorij. Tam ga je v nedeljo 20. junija 1965 zadela srčna kap. Msgr. Hladniku se je iztekla njegova življenjska pot.
V ponedeljek 14. junija se je znova vrnil v sanatorij. Tam ga je v nedeljo 20. junija 1965 zadela srčna kap. Msgr. Hladniku se je iztekla njegova življenjska pot.

Ljubil je svoj narod, iz katerega je izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je 8000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je pogumno spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni.


K besedi vabim generalnega tajnika izseljeniškega društva, Slovenija v svetu, gospoda Boštjana Kocmurja.

Generalni tajnik izseljeniškega društva, Slovenija v svetu, gospod Boštjan Kocmurj

Slovenski povojni izseljenci, ki so po zaslugi msgr. Janeza Hladnika prišli v Argentino, so v nekaj desetletjih uspeli iz nič zgraditi »Slovenijo na tujih tleh«. Danes so nam lahko zgled, kako premagovati težave v negotovih, kriznih časih.

Ustanovili so organizacijo Društvo Slovencev, imeli so slovenske nedeljske maše, na katere so se vozili tudi po dve uri v eno smer. S pomočjo slovenskih duhovnikov in slovenskih učiteljic so otroke pripravljali na prejem zakramentov in učenje slovenskih pesmic, kar je bil začetek zelo kakovostnih slovenskih šol.

Z leti so ustanovili slovenske domove, kjer je kulturno in versko življenje Slovencev v Argentini začelo cveteti:

Ustanovili so slovenske gledališke skupine, ustanovili so pevske zbore, folklorne skupine. Ustanovili so literarni krožek in nato Slovensko kulturno akcijo. Ustanovili so mladinske organizacije in v njih gojili šport, petje, ples in gledališče. Vse to na prostovoljni visoko kakovostni ravni.

Dobrodelnost in medsebojna pomoč jim je bila vedno zelo blizu – ustanovili so Vincencijevo konferenco, Zvezo slovenskih mater in žena ter dve zavetišči.

Čas možne vrnitve v domovino pa je prišel prepozno, saj so se Slovenci v Argentini vživeli v novi svet, kjer raste že 4. generacija. Vendar pripadnost slovenskemu narodu izkazujejo vse generacije, tudi tiste rojene že v Argentini. V času osamosvajanja Slovenije so se z vsemi svojimi močmi, spretnostmi in vezami trudili in dosegli, da je Argentina med prvimi priznala slovensko suverenost januarja 1992.

Naj bosta slovenska osamosvojitev in zavzetost povojnih izseljencev popotnica za boljši jutri vseh Slovencev.


Hvala društvu, Slovenija v svetu za povabilo, da smo lahko v teh prostorih predstavili našega rojaka monsinjorja Janeza Hladnika na katerega smo krajani Rovt še posebno ponosni.

Iskrena hvala nastopajočim, ki ste se odzvali našemu vabilu. Hvala vam dragi gostje, ki ste se danes zbrali.

Posebna hvala za denarni prispevek podjetju ;Mizarstvo Janez Hladnik s.p., OKK, obdelava kovin,d.o.o., Jože Leskovec s.p. in KS Rovte

Obrtniški mešani pevski zbor “Notranjska”, pod vodstvom Janeza Gostiša

Kvartet Grm

Gospod Marko Fink

Klavir – Irina Milivojević

Orglice – Miro Božič

Pritrkovalci -Župnija Rovte

Hladnik – Jože Gladek

Slikovna povezava ; Peter Hladnik

Povezava ; Maja Nagode in Matjaž Gnezda

Po knjigi, Od Triglava do Andov, povzel Jože Leskovec
ladnikov večer, zavod sv.Stanislav, 9. November 2016: Po knjigi, Od Triglava do Andov, povzel Jože Leskovec

Nagovor Zvone Žigon iz urada Republike Slovenije, za Slovence v zamejstvu in po svetu
Nagovor Zvone Žigon iz urada Republike Slovenije, za Slovence v zamejstvu in po svetu

 

Galerija slik

Posnetek slovesnosti