V nedeljo, 14. septembra, pri jutranji sveti maši je bila v naši župniji
slovesna umestitev novega župnika mag. Jerneja Marenka.
Obred je vodil arhidijakon g. Sebastjan Likar.
Galerija slik
Vsi posnetki na YouTube
Mapa slike in dokumenti
Mapa slike, videoposnetki in dokumenti
Novi župnik mag. Jernej Marenk, Slovesna umestitvena maša,
Obred umestitve in sveto mašo daroval arhidiakon Sebastjan Likar
Uvodni nagovor arhidiakon Sebastjan Likar,
sporočilo nadškofa Stanislava Zore in prebral umestitveni odlok
Homilija ob umestitvi mag. Jernej Marenk, Rovte, 14. september 2025
POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA – Sebastjan LIKAR
Krščanska znamenja (znamenje je veliko lepši izraz kot simbol, ker nam res kaže (na) nekaj in ne simbolizira!) so v veliki meri vedno tudi v pohujšanje. Kaj to pomeni? Da vznemirjajo ali celo razburjajo. In prav je tako, saj je Kristus prišel zato, da ljudi zdravi, a ne s prazno in puhlo tolažbo, temveč z resnico.
Krščanskih znamenj se nekoliko bojimo … Morda lahko kažejo celo več, kot bi radi povedali svetu. Ali pa se tudi sami bojimo, kako bo to okolica sprejela. Ob vsem tem se lahko spomnimo stare šale iz časov neke države, ko sta vidna politika iz ateističnega tabora odšla na kosilo in jima je natakar zaželel: »Bog žegnaj!« Prvi je v strahu vprašal drugega, ali mu lahko odgovori boglonaj, pa mu je drugi skoraj zabrusil: »Bog ne daj!«
Božja beseda deli. To je nesporno dejstvo. Tudi tako, da nas postavlja v neprijeten položaj. Ne preseneča, da Bog zato za rešitev ljudi uporabi tisto, kar je samo po sebi strup. Tisto, kar je zlo, mora premagati, da se bomo rešili. Zagotovo vemo, da je kačji strup strupen, a je vendarle sestavina protistrupa, ki nas reši pred smrtonosnimi učinki. Od Boga pa res ne bi pričakovali, da se bo povezal z znamenjem trpljenja, simbolom zla ali bistvom mučenja, kar je predstavljalo križanje v rimski državi in tam, kjer človeška okrutnost ne pozna meja. Zato je treba iti tja, kjer je človeštvo zelo ranjeno.
In še nekaj: Bog ne prihaja samo s križem. To bi bila spet prazna slava. Vznemiril bo še bolj! Samega sebe bo pustil križati ter umreti strahotne in sramotne smrti, da bo pokazal, kako gre v globino iz ljubezni do grešnih ljudi.
Tega svet spet ne bo rad videl. Ta pogled vznemirja. Ni prijeten. Bog, ki visi, preklet na lesu? Morda mi pa preveč sprašuje vest … Spominjam se nekega koncerta, ki smo ga imeli na drugem koncu sveta. Navzoča je bila tudi veleposlanica, znana politična oseba, ki ji seveda ni bilo dano razumevanje krščanskih znamenj. In je vmes rekla, ko je gledala na veliko razpelo v cerkvi: »Mar ni že čas, da ga snamejo?«
Ne, ni čas. Še vedno visi in tudi bo. Vedno znova je križan, ker želi odrešiti z nedeljeno ljubeznijo in dokončno.
Kaj pa njegov križ kot znamenje pomeni za nas, njegove učence? Vemo, da že majhen, četudi zlat obesek lahko zelo vznemirja. Koliko so morali prestati naši predniki, ki so javno pokazali na to znamenje življenja, ki so ga nosili okrog vratu! Prepričani pa smo lahko, da uporaba tega znamenja, četudi za ceno nasprotovanja, prinaša izpolnjenost. Ker vemo, komu verujemo.
Navsezadnje pa je to znamenje tudi tisto, ki kaže naprej, na vstajenje. Nikoli namreč ne oznanjamo s križem zgolj Križanega, ampak verujemo, da je s tem znamenjem premagal smrt in zmagoslavno vstal.
Homilija Sebastjan Likar, župnik Jernej Marenk izpoved vere,
prisega in podpis, nato prošnje za novega župnika in vse namene
Zahvala Jernej Marenk Sebastjanu Likar za voden obreda umestitve,
slovesni trojni blagoslov in zaključna pesem
Galerija slik
Vsi posnetki na YouTube
Mapa slike in dokumenti
Mapa slike, videoposnetki in dokumenti