Spomin na žrtve totalitarnih režimov Rovte 25 avgust 2019

Nova Slovenska zaveza, območni odbor Rovte
Nedelja, 25. avgusta 2019 ob 15h spominska maša v cerkvi Sv. Mihaela v Rovtah, za žrtve vojn.
Sveto mašo za padle domobrance, žrtve prve in druge svetovne vojne ter vojne za Slovenijo je daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres.

Spominjamo se 75-letnice postavitve Marijine kapelice, posvečene Mariji, Kraljici Slovencev.
Kapelico so dali postaviti rovtarski domobranci 5. novembra 1944 v spomin na vse žrtve prve in druge svetovne vojne. Seznam žrtev so dopolnili leta 1993 in tako zapisali žrtve od posvetitve kapelice do konca vojne ter žrtve vojne za samostojno Slovenijo. Posebej stojijo farne plošče, na katerih so zapisana imena žrtev povojnega nasilja.

Spomnili smo se tudi 75-letnice protikomunističnega shoda, ki je bil v nedeljo, 27. avgusta 1944 v Rovtah. Udeležil se ga je tudi prezident Ljubljanske pokrajine general Leon Rupnik s soprogo in sinom Vukom.

Obenem smo slovesno obhajali Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga praznujemo vsako leto 23. avgusta.

Slavnostni govornik na spominski slovesnosti dr. Janez Zorec

 

Galerija slik

Maša v spomin na žrtve Avtoritarnih in totalitarnih režimov
Uvodni nagovor Janez Petrič

Pridiga upokojeni nadškof dr. Anton Stres

Dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje!

V petek smo obhajali evropski dan spomina na žrtve treh totalitarizmov: nacizma, fašizma in komunizma, ki so v minulem stoletju povzročili v Evropi neskončno veliko trpljenja. Ta dan je posvečen resnici o njih in spoštljivem spominu njihovih žrtev.

Živimo v času, ko marsikdo dvomi o človekovi zmožnosti, da bi prišel do resnice. Razširila se je krilatica, da se do resnice ne more priti, zato naj ima vsakdo svojo resnico. Tisti, ki to zagovarjajo, celo menijo, da s tem izkazujejo veliko strpnost. V resnici pa je to dimna zavesa, da se do obče veljavne podobe totalitarnih zločinov ne bi moglo priti. Jezus sam je najlepši dokaz, da si pripadnost eni sami resnici in strpnost ne nasprotujeta. Jezus je vedel za resnico, za najvišjo resnico, in jo je vneto oznanjal, tako goreče, da ga je to stalo zemeljsko življenje. Pa njemu zaradi tega ni mogoče očitati nestrpnosti. To pa zato, ker njegova resnica nikoli ni bila v nasprotju z ljubeznijo, ampak je bila ravno resnica o Ljubezni, o Božji ljubezni do nas vseh. Zato ni res, da moraš biti skeptik ali dvomljivec, ki ne verjame, da obstaja ena sama resnica, ki zasluži to ime in je veljavna za vse, če hočeš biti strpen. Ko Jezus v današnjem evangeliju napoveduje, da bodo v njegovo kraljestvo vstopili ljudje iz vseh ljudstev na zemlji ter se bo tako izpolnila obljuba odrešenja vseh ljudi, ki smo jo slišali v 1. berilu, tudi to predpostavlja, da obstaja ena sama resnica, Jezusova resnica o prav tako enem samem odrešenju, namenjenem vsem ljudem.

Jezus pa tudi na drugem mestu, v Janezovem evangeliju, pove, kaj je vzrok, da do prave resnice tako težko pridemo. Za resnico ni dovolj bistroumnost. Niti ni to najpotrebnejši pogoj. Najpotrebnejši pogoj je notranja svoboda od greha. Resnica ni samo stvar našega razuma in njegove zmožnosti, ampak še prej in veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti, se pravi svobode.

Resnica ali laž: to je naša stalna izbira. Vsak človek mora izbirati med njima vsak dan, kakor mora vsak trenutek izbirati med dobrim in zlim, med dobroto in hudobijo. Naša življenjska naloga je, da dajemo vedno več prostora resnici in vedno manj zmoti in neresnici, pa tudi, da v našem okolju prevladuje resnica, da prevladuje resnicoljubno, pošteno govorjenje in ne sovražno obrekovanje.

Potreba po resnici velja za vsa področja naših odnosov: v družini in v soseski, v narodu in državi in tudi med državami na svetu. Ena izmed bistvenih potez vsakega totalitarnega režima, kjer se še posebej izkazuje njegova totalitarnost, je lažna propaganda, ki je nasilje nad resnico.

Vsaka izrečena ali pisana beseda ima težke posledice, posebej še, če je poslana v javnost. Zato zahteva visoko stopnjo odgovornosti. Svoboda govora in izražanja je vsekakor velika vrednota in je zaščitena s pravico do nje, a ta pravica se nikakor ne sme sprevreči v pravico do laži in obrekovanja. Prav je, da ščitimo pravico do izražanja mnenj, a nič manj ni potrebna zaščite temeljna in neodtujljiva pravica do dobrega imena, pravica do domneve nedolžnosti, dokler se s pravnomočno sodbo ne dokaže nasprotno.

Zakaj o resnici, ki nas po Jezusovih besedah edina osvobaja, govoriti in razmišljati danes tukaj na tej slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov? Zato ker žrtve niso bile samo telesno pomorjene, ampak se jim je s pomočjo zamolčevanja, polresnic in propagandnega izkrivljanja dejstev skušalo odvzeti dobro ime. Zato se še danes bije boj za resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni večplastnosti. S tem pa se tudi bije boj za svobodo, da to resnico odkrijemo in povemo.

Z vedno novimi odkritji resnica dobesedno »prihaja na dan«. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se »zgodovina ne sme spreminjati«, se pravi pisana zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji tudi ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. »Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove,« pravi II. vatikanski koncil (Izjava o verski svobodi 1). To je naše neuničljivo upanje, ki temelji na Jezusovi besedi: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,26-28). Ker ni mogoče umoriti duše in duha, tudi resnice ni mogoče umoriti.

Razumljivo je, da je resnica o medvojnih in povojnih zločinih neznosna. Neznosna je bila za žrtve, neznosna je še danes za storilce. Toda tej resnici ne bomo ubežali s prikrivanjem in s sprevračanjem. Lahko pa jo obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov, in to samo na en način: z ljubeznijo. Z še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo.

Današnja Božja beseda pa nam nakazuje odgovor na še eno težko vprašanje, ob katerem navadno obnemimo. Zakaj Bog dopušča takšno trpljenje, takšne krivice, takšne preizkušnje? Pismo Hebrejcem, iz katerega je vzet odlomek za današnje drugo berilo, je bilo napisano preganjanim kristjanom hebrejskega, judovskega rodu, ko so si zaradi preganjanj, ki jih je doletelo, zastavljali prav taka vprašanja. Sporočilo pa se glasi, da lahko tudi to obrnemo sebi v blagoslov, če v preizkušnjah ostanemo zvesti, zaupamo v Boga in se ne pustimo speljati na kriva pota krivice, sovraštva in maščevalnosti. Jezus je zgled takega sprejemanja krivic in trpljenja in zato nas je odrešil. Tudi naši rajni, katerih se danes spominjamo, so s svojo krvjo in življenjem izpričali Jezusu zvestobo do konca in so zato postali naš vzor.

Zato obhajamo tukaj sveto mašo, sveto evharistijo. Obhajamo spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je bila sposobna odpustiti zločin križanja Božjega Sina ter odpušča vse druge grehe, ki »odjemlje grehe vsega sveta«. To Božjo ljubezen, to odpuščanje in spravo kličemo z vsako sveto mašo – posebej pa še danes tukaj – nase, na vso našo domovino, na žrtve in na storilce, tudi na tiste, ki pravijo, da je bilo še premalo pobitih. Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo »resnica v ljubezni« in »ljubezen v resnici«. Zato smo tudi danes pri maši – pri najbolj otipljivi in najvišji resnici o ljubezni, ki jo Bog naklanja vsakemu od nas. Za žrtve verujemo in upamo, da so v Božji ljubezni našle tolažbo in plačilo za svojo zvestobo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti Božji ljubezni našli odpuščanje, spravo in mir.  Amen.

Prošnje prebrala Vilma Kunc

* Ko so rovtarski domobranci l. 1944 dali postaviti spominsko kapelico, posvečeno Mariji, Materi Slovencev, so vanjo napisali vse pokojne iz 1. sv. vojne in do takrat padle v 2. sv. vojni, ne glede, na kateri strani so padli. Po smrti so vse zaupali Marijinemu Božjemu varstvu.
Naj to njihovo dejanje, ki se ga danes s spoštovanjem in ponosom spominjamo, pripomore k spravi v našem narodu.

* 27. avgusta 1944 so se Rovtarji zbrali na protikomunističnem shodu, ker so želeli ubraniti svoje najvišje vrednote: vero, dom in rod pred nebrzdanim komunističnim uničevanjem. Za to so Rovte plačale zelo visoko ceno: 300 žrtev revolucije.
Gospod, na njihovo priprošnjo ponovno obudi v našem narodu izgubljene vrednote: vero, ljubezen do domovine in odprtost do življenja.

* Tudi Slovenci smo, kot mnogi drugi narodi, trpeli pod težo totalitarnega sistema.
Gospod, naj nikoli ne pozabimo trpljenja mnogih, ki so trpeli zaradi krivičnega sistema, posebej naj ne pozabimo naših rojakov po vsem svetu, beguncev, ki so po vojni izgubili domovino in je njihov dom postala tujina.

Nagovor Očenaš in podelitev miru

Napoved slovesnosti Judita Treven in zaključek maše


Spominska slovesnost, Rovte 25. avgust 2019

Slovensko himno zapel Kvartet ARS
V sponi na žrtve komunizma, Judita Treven
Pomladna pesem 1944 (Ivan Hribovšek), recitirala Katarini Lenarčič
Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob, zapel Kvartet ARS

Spoštovani vsi navzoči, vsi ki ste danes prišli od blizu in daleč, da skupaj z nami počastite spomin na pobite domobrance in druge žrtve 1. in 2. sv. vojne ter vojne za Slovenijo.

Pred dvema dnevoma, 23. avgusta, je vsa Evropa obeležila spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Temu spominu se danes pridružujemo tudi mi, saj so Rovte že med vojno, predvsem pa po končani drugi sv. vojni, dale ogromen davek vsem trem totalitarnim sistemom: fašizmu, nacizmu, daleč največ pa komunizmu, ki je svoj davek v takšni ali drugačni obliki terjal še dolga leta po vojni.

Danes se spominjamo tudi 75-letnice postavitve Marijine kapelice, posvečene Mariji, Kraljici Slovencev, ki so jo 1944 dali postaviti rovtarski domobranci z namenom, da bo trajen spomin na vse padle v 1. in do takrat padle v 2. sv. vojni. Poudarjam, da so na spominske plošče v kapelici dali zapisati vse rovtarske žrtve, ne glede na kateri strani so padli. Kapelico je 5. novembra 1944 blagoslovil takratni logaški župnik g. Skubic, spominske plošče je odkril domači župnik Zalokar zbrani množici pa je spregovoril domobranski kurat nadporočnik Franc Kunstelj.

Verjetno tisti rovtarski fantje domobranci, ki so takrat ponosno v procesiji nesli Marijin kip v kapelico in ponosno stoječi v vrsti prisostvovali blagoslovu kapelice, niso niti slutili, da bodo že čez nekaj mesecev morali za vedno oditi od doma in da njihovo zadnje počivališče ne bo blagoslovljena zemlja.

To slutnjo pa je imel Ivan Hribovšek, slovenski pesnik in filolog, rojen 19. junija 1923 v Radovljici. L. 1944 se je pridružil domobrancem, 1945 delil z njimi tragično usodo odhoda na Koroško in vrnitve na Teharje, kjer se je za njim izgubila sled.

POMLADNA PESEM 1944

Prišla bo ura, ko bo treba iti:
nihče ne ve, ne kam in ne zakaj,
pekel nasilja, kletev in izdaj
se bo odprl v podobi grozoviti.

Zaman bile vse radostne so sanje,
zaman zaupanje zgubljenih dni.
Kje so nekdanje luči, da jih ni?
Vemo za vse: mrak se bo zgrnil nanje.

O to prekletstvo, ko bi hotel rasti,
razpeti sile, kot napne se lok,
zoreti hrepeneč v zaključen krog,
pa moraš brez besede bedno pasti.

Šel bom brez pesmi, ki jo čutim v sebi
in ki je zrela, da se razcvete,
še gnev in jeza, ki po meni vre,
še ta dva, slutim, bosta ostala tebi,

uboga zemlja, ki sem v te položil
ljubezen svojo, polno nad, strahu,
da ozdravela bo v pomladnem snu.
Nikomur ne bom svoje bede tožil.

Bog vedi, kdaj že vse sem bil izgubil.
Morda v molčanju mrtvega srca
spet pesem vdano mi zatrepeta.
Povedat pridem, ko jo bom obudil.

O dogodku blagoslovitve kapelice je takrat poročal tudi časopis Slovenski dom, ki je podal tudi podroben opis kapelice in njene simbolike: surovo obdelani kamni, iz katerih je zgrajena večina kapelice so kot krute, neusmiljene roke, ki so v obeh vojnah slovenskim družinam ugrabile očete in sinove. Pod oltarno ploščo je posebna luč, ki meče žarke na imena padlih, vklesanih na plošče okrog nje. Na oltarju je podstavek, ovit v slovensko zastavo in okrašen s slovenskim nageljnom; na tem podstavku stoji Marijin kip. Na levi in desni strani kipa sta plošči z imeni padlih: nad eno ploščo sta letnici začetka in konca prve sv. vojne in v sredi križ, obdan s trnjevo krono, nad drugo ploščo pa letnici druge sv. vojne in križ s krono, ki pomeni, da so nekateri padli v tej vojni dosegli krono mučeništva. Čez celo zadnjo stran kapelice nad imeni padlih lebdi senca križa. Sprednja stebra kapelice sta okrašena s kapitlji, na katerih je upodobljen slovenski nagelj. Iz vsega tega izhaja dvojna misel: križ daje smisel našemu trpljenju in Marija je Kraljica Slovencev.

Zdaj vemo od kod so črpali moč rovtarski fantje, da so z molitvijo na ustnicah padali v jame, kraška brezna in rudniške rove. In zdaj vemo, od kod moč rovtarskemu kuratu Francu Kunstlju, da je še potem ko so ga vsega pretepenega in zmaličenega do neprepoznavnosti ter z odsekanimi dlanmi privlekli iz zloglasnega bunkerja na Teharjah, še blagoslavljal domobrance in jim delil odvezo.

Domobranci so svojim mrtvim soborcem, ko so se poslavljali od njih, navadno zapeli pesem Oj,Doberdob. Tudi ob blagoslovu kapelice 1944 so jo zapeli. In prisluhnili smo ji tudi danes. .

Danes pa se spominjamo tudi 75-letnice protikomunističnega shoda v Rovtah, ki je bil na nedeljo, 27. avgusta 1944. Z njim so Rovtarji potrdili svojo narodno zavest in proslavili dveletnico obstoja rovtarske posadke. Shoda se je udeležil in na njem spregovoril tudi general Rupnik. Ob prihodu mu je šopek na prsi pripela Marija Kogovšek, Anžetova mici. To in še dejstvo, da je imela brata in strice domobrance jo je zaznamovalo, da je, tako kot mnogi drugi, 5. maja 1945 odšla od doma in je njena domovina, po bivanju v italijanskih taboriščih, kjer se je poročila s Francem Zorcem, postala Argentina.

Danes med nami ponovno pozdravljam njenega sina, dr. Janeza Zorca.

Nagovor dr. Janez Zorec, 1. del

Spoštovani !

O Devica pomočnica, vseh slovenskih src kraljica,

… se je oglašala pesem med procesijo za Marijinimi podobami z Brezij, Svete gore in Lujana (beri Luhana), ob 70. obletnici romanja v Lujanu in 60. obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana, v Buenos Airesu, letos maja meseca. Ponovno sem med procesijo v molitvah in petju slišal v spominu ječanje zatrtih glasov staršev, sorodnikov in drugih znancev iz Rovt, kot privid zvočnega odjeka prošenj za mir in sprave med njihovim nekdanjem pohodom pred Marijino podobo v tej kapelici v Rovtah, za katerega je z Janezom Hladnikom Božja previdnost poskrbela, da je odmev takratnih prošenj še danes slišen pod Južnim križem, tam nekje, ob Srebrni reki. Ganjen, prevzet stojim pred izvirom teh prosečih glasov, kot da bi se tukaj čas ne iztekel, kot da je čakanje za uslišanje nekdanjih prošenj še neizprosno dolgo, kot da se na tem mestu še vedno v kriku izraža upanje na prihod dneva ko bo za spravo med Slovenci bila izpovedana zgodovinska resnica, dragoceno plačana z žrtvami preroško napovedane prav na tem obeležju.

Na stičišču treh totalitarnih uničevalnih sil slovenstva: fašistična Italija, nemški nacizem in italijanska okupacija ljubljanske pokrajine, v zlu poostreno s komunistično blaznostjo in kolaboracijo, je pred 75. leti na tem tlečem metežu nasilja bil postavljen spomenik posvečen Mariji kraljici Slovencev, edinstven v Slovenji in v Evropi, kjer so narodna zavest, in zanjo utrpele žrtve in trpljenje v popolnem zaupanju v Božjo previdnost jasno pokazani z vsemi mogočimi znaki. Tukaj, pod pričo slovenskih žrtev darovanih med prvo. svetovno vojno, predvsem med bratomornem spopadu na račun tujcev, ko je bila zamisel o Zedinjeni Sloveniji še skrivni zametek, si brat bratu segata v roke, ne glede s katerim prepričanjem je kdo sebe daroval preizkušeni domovini med in po drugi svetovni vojni, tokrat med bratomornim spopadom zaradi tuje uničevalne ideologije slovenstva. Da so v tem obeležju, poleg spominske kapelice, zajete tudi vse bolesti in tegobe Slovencev po drugi svetovni vojni, vidimo v znaku dvanajsterih apostolov, pravi preroški simbol sprevoda dvanajst tisoč zaznamovanih, poosebljenih v vseh življenjskih žrtvah komunizma, v izgnancih in beguncih, v narodu, ki je pol stoletje pod jarmom krvavi pot potil. To ni mesto malikovanj namišljenih slav in herojev. Tukaj je postavljen državni moralni mejnik, ki nas nagovarja z dejanskim vzorom bratstva darovanega narodu, domovini in Stvarniku. Namesto okopov na križišču spopadanj so tukaj domobranci zgradili oltar, povezovalno mizo vseh Slovencev.

Procesija, ki je postavila Marijo v to kapelico še ni zaključena. Odvija se danes po domovini, zamejstvu in zdomstvu, po celem svetu in v onstranstvu, v posplošeni vrsti vseh živih in mrtvih žrtev nasilja, katerim se dan za dnevom pridružujejo novi romarji, vsi ljudje dobre volje, večkrat blateni, ker s svojimi prizadevanji gradijo pogoje, da bi se v bližnji bodočnosti lahko praznovala dokončna zmaga resnice pred tem spomenikom vseslovenske sprave, daleč od nemih pokrival sporov med dejstvom in lažjo, prikazanih drugod v simbolu razkola z nasprotujočima stenama.

O Marija, k tebi dvigamo roke, sprejmi v svoje nas srce !

… je spev zaznamovanih, ki se v nepretrganem sprevodu pomikajo preko neba, širom po svetu in mimo tega obeležja v čaščenju postaj slovenskega križevega pota. Trpljenje v zaporedju Gospodovih postaj prikazuje moč zvestobe in ljubezni s katerimi nas je odrešil in s tem usposobil za končno poveličanje v Njem. Pohod pred tem obeležjem pa nam simbolično prikazuje podobnost postaj trpljenja, ki ga je naš narod moral prestati zaradi ljubezni do domovine in zvestobe krščanskim vrednotam, prepojenim z usmiljenjem za osmišljanje svoje narodne zavesti in za reševanje človeškega dostojanstva.

Pred histerično, nahujskano sodrgo so se Tito, Kardelj, Maček, Bebler, Marinko, Rozman in drugi podobni mednarodni zločinci in Stalinovi hlapci, v Pilatovi preobleki proglasili za gospodarje nad dobrim in slabim ter razglasili uničenje države in krvavo maščevanje nad nasprotniki samooklicani pravici OF do revolucije in prevzemom oblasti v pokornem streženju nasilnim interesom mednarodne Kominterne. Na klic Kominterne … v boj za Sovjete …, je tokrat Bor zapel. V popolni prodaji narodnega ponosa, je tako bil nastavljen odlok uničenja slovenskega demokratičnega tabora, izrečena sovražna sodba nad moralnimi in kulturnimi vrednotami s katerimi je slovenski narod utrjeval svojo enotnost in obstoj v preteklih stoletjih in naknadno uvedla razčlovečen pogled nad prebivalstvom, mu vtisnila razdvojenost, ga zatrla z linčanjem, zaprla po taboriščih in delno razgnala izven meja ter zverinsko posejala državo z neštetimi grobovi in množičnimi morišči.

Med tujem nasiljem in povzročeno zmedo, so se prišteli še grozoviti samovoljni pomori nasprotnikov revolucije, izbranih med laiki, duhovniki in redovniki, med preprostimi ljudmi ali premožnimi kmeti, med drugimi uglednimi osebnostmi in voditelji. Posplošena zarota proti človeški dostojanstvenosti in narodni enotnosti, je narodu željnemu miru, naložila na ramena težki križ samoobrambe, na katerem je proti izdajalskemu in uničevalnemu barbarstvu stal napis častnega načela Za Boga, narod in domovino. Zgodovina bo vedela opisati niz samoobrambnih pobud naroda prepuščenemu samemu sebi in pri katerih so Rovte, tudi z nekaterimi mojimi sorodniki na čelu, med prvimi prevzele odgovornost. Korak v boj je tokrat spremljala Mavova pesem … Zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina! Pod varstvom nadangela Mihaela, vodnika bojevnikov proti zlu, tukaj v Rovtah, del zibeli domobranske misli, se je pred 75 leti vršilo veliko protikomunistično zborovanje po skoraj dveletnem obstoju krajevne domobranske postojanke. V 35. številki Družinskega tednika z dne 31. avgusta, 1944 beremo opis pomena tega shoda, poteka praznovanja in ponosnega vzdušja nad opravljeno dolžnostjo, saj bi brez te žrtve, piše častnik, »bilo danes na naši lepi slovenski zemlji še več ruševin in uničenja, kakor ga je že«. Glavni govornik, general Leon Rupnik pa je med drugim poudaril »… ker nas je Bog postavil sem, nam je naložil tudi nalogo, ki jo je določil vsem narodom, katerim je namenil lastno domovino«. Zvestoba domovini, nadaljuje Rupnik, »… pa zahteva tudi odpovedi in hrabro stiskanje zob v zaupanju v Vsemogočnega, ki mu je naš narod zaradi vernosti in vdanosti v mučeniškem trpljenju posvečen«. Za temi trditvami se takratni inšpektor slovenskega domobranstva ni predstavljal, da se bo podobnost med to postajo domoljubov in postajo ko je Odrešeniku bil naložen križ, obdržala prav do zadnje v obeh križevih poteh.

Beda, ki se je v tem času iz vseh strani prikolovratila v Slovenjo, je bolj kot kdaj narod preizkusila. V močnem zaupanju se je poslednjič posvetil Bogu proseč: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi, pridi k nam tvoje kraljestvo, pošlji nam miru in sprave, preženi žrelo tujega nasilja in uniči zmotni nazor in njegov premišljeni zločin, ki nas dušita z zatiranjem duha in umorom človečnosti, pravice in svobode.

Pot ubrana z zaupanjem in v vdanosti Vsemogočnemu do mučeniške žrtve, je tudi branitelje slovenske narodne zavesti privedla k srečanju z Božjo materjo. Sin, v podobi duš, src in pogledov zaznamovanih se je tukaj, pred 75. leti, v tesnem objemu medsebojnih tolažb in skrajnih nad za svojo domovino, našel s Svojo materjo preoblečeno v slovenskih narodnih barvah. Pri tem spomeniku pa je slišen še glas padlih v prvi svetovni vojni, ki nas od takrat opominja na posebnost gradnje slovenske državnosti z Majniškimi deklaracijami, s katerimi je v majniku nakazano simbolno občasno srečanje z Marijo in njej v varstvo zaupani postopni nastanek naše države.

Kolaboracija ali pomoč?, ko gre za prenašanje križa obteženega z izdajo zvijačnih komunistov in njihovih političnih sopotnikov. Marksisti so delovali proti slovenstvu ko so nasprotovali zedinjenju Slovencev ob času ko je tem prihodnost ni bila drugače možna kot v državni povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi. Uničevanje slovenstva je dolga zgodba, pisana tudi z delovanji liberalcev in Socialdemokratov proti priključitvi Koroške in z nasprotovanji generalu Maistru, ki je s prostovoljci iz soške fronte reševal Štajersko. Pokorščina Stalinovemu imperializmu je osnovna poteza narodne izdaje slovenskih komunistov. Njihovo izdajstvo se je nadaljevalo z kolaboracijo z Nemci med utilitarnem prijateljevanjem Stalina s Hitlerjem. Oportunistična in brezpogojna povezava partije s fašisti in nacisti proti slovenskim narodnim interesom je bil neprekinjen ves čas okupacije, kot so to naznanjale žive priče, med njimi moj oče, in o tem govorijo danes novi neizpodbitni dokazi. Ključ in morala teh zvijač je bila naprava sredstev za uničevanje sovražnikov partije med svojim ljudstvom, v prid učinkovite izvedbe revolucije in prevzema oblasti. Neizprosni politični in vojaški položaj, ki ga je ustvarjalo to dodatno nasilje v okviru tuje okupacije, je primoral domobrance k sprejetju orožja od okupatorja za upravičeno samoobrambo brez izdaje življenjskih interesov Slovencev, kakor so to priporočali med drugim, Bruseljski protokol iz 19. stoletja, Haaški protokol iz leta 1907, in to delajo danes še Ženevska konvencija iz leta 1949. ter ustavna določila Združenih narodov. V nasprotju z narodno izdajalsko kolaboracijo komunistov z okupatorji, ni bila takrat prošnja Nemcem tista, ki je prišla pomagat slovenskim domobrancem nositi križ samoobrambe, ampak verska, narodna, etična načela in priznane mednarodne konvencije.

Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, bi lahko v molitvenem prepisu predstavili začetni stavek prisege za sprejem te politično tvegane vojaške pomoči, izrečene tik pred končnimi zavezniškimi taktičnimi ukrepi proti nacizmu, katerim sta sledila usodna prodaja slovenske vojske ter grozotni holokavst, pravi državni kriminal nove jugoslovanske vlade, kakršnega ne pomni slovenska zgodovina in katerega je sledeča nasilna politika groteskno izrabila za svojo polstoletno lažnivo propagando, ki še danes hoče slepiti Slovence.

Za vkrcanjem zaveznikov v Normandiji in Provansi, so dekleta s cvetjem lahko pozdravila osvoboditelje Evrope, podobno kot so to storile v Rovtah med sprejetjem slovenskih domobrancev, na katere je bilo oprto vso upanje za uničenje komunizma na slovenskem. Kako bi ob tem mogel spregledati moje mame v gesti pripenjanja šopka predstavniku slovenskega domobranstva in v njej upodobil pogum slovenskih deklet in žena, ki so se takrat nehote s cvetjem, skromnim izrazom zaupanja in spoštovanja do branilcev narodnega ponosa, izpostavile maščevalnemu srdu komunistov. Gospodov namen pokazati Veroniki svoj iznakaženi obraz in svoj nagovor jeruzalemskim ženam imata tudi v slovenski prispodobi križevega pota, prav tukaj, pri srečanju ob svetem obeležju, globoki pomen zaupanja ženam, za prenašanje najhujših stisk svojih otrok. Gospod je vedel za odličje njihovih drž. Jasno je bil izkazan ko so se na njena ramena zgrudile vse težave družinskega vzdrževanja med in po revoluciji, v razžarjenem peklu zaslišanj, zaničevanj, mučenj, kazenskih taborišč in zaporov, posiljevanj in umorov, v vzdrževanju porušenih in požganih domov, v krvavem plačilu ne-usmiljenja blaznosti, med odsotnostjo ali po smrti mož, fantov in sinov, pa vedno obstale v neomajni vedrini in v zglednem življenju po veri.

Tudi pri našem križevem potu so padci in omahovanja. Večina miroljubnega naroda je osupla zastala pred odločno peščico političnih zločincev, ki so ji usodno pretili z dolgoletnimi pripravljenimi izdajami, spletkami, zavajanji, aretacijami in arbitrarnimi umori. S samoobrambo je narod zaustavil nasilje, ni pa preprečil smrtnega oklepa mednarodnega komunističnega omrežja. Drugi padec je bila Slovenska nemoč v spletkarskem prepiru dveh partnerjev v jugoslovanski vladi v izgnanstvu, ki sta s svojo neresnostjo zapravila zaupanje zaveznikov in jih tako prepustila nemilosti Titovega zavajanja. V našem križevem potu se danes dodaja še tretji padec v podobi odnosa do kleptokomunistov, moderni politični in moralni obskuranti preleviti v lažne demokrate, omamljeni z miti in zlaganimi opravičili, katerim močna zaloga farizejev, nedoslednih ljudi in neodgovornih kimavcev, nestanovitnih naivnežev, bojazljivcev in drugih hinavcev še vedno omogoča obstanek in jim zaupa vodenje države v zaskrbljujoče nazadovanje.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, polni tesnobe danes prosimo kruha duhovne moči s katero bi omahujoča množica lahko utrdila svojo držo pred občno nadlogo laži, zavajanji in zahrbtnih prepričanj nameščenih, po Ecovem ocenjevanju, fašističnih neokomunistov, ki jo pogreza v otopelost intelektualne lenobe in ji briše čute za moralno odgovornost. Ta padec opominja zavedne domoljube na neizbežno nujnost vztrajanja v pogumnem in neizprosnem boju za obstanek demokracije in končnega razcveta svobode v Sloveniji.

Mučen, zasmehovan, zapostavljen in razlaščen, človek oropan časti, ki je kronan s trnjem razčlovečenja postal samo predmet smrti, napojen z žolčem zatiranja in begunstva, to je bila podoba družbenega odpadka naložena vsakemu, ki je bil nepokoren zavratni veri neskončne laži in varljivi svobodi s katerim se je revolucionarna misel brez ovir opravičevala pol stoletja do razglasitve samostojne Slovenije. V raznih odtenkih pa se ta miselnost še danes ohranja z upravičevanjem dednosti oropanih oblasti in privilegijev, z zamrznitvijo političnega prostora v strogi pokorščini navodilom Udbe in »globoke države«. Označuje se v načrtnem preoblikovanju duhovnega profila ljudi s pomočjo prevladujočih servilnih medijev, ki potiskajo narod v ideološko zaslepljenost in duhovno praznino, ki povzroča izgubo dovzetnosti do svoje zgodovine, izgubo čuta za pravičnost in ugašanje potrebe soočanja z resnico. Z vpeljevanjem novih totalitarnih ideologij, dosledno deluje proti vrednotam človeške narave in življenja. Vztraja pri ideološki nestrpnosti z napadi na svobodo javne besede in uvaja idejno razredno razlikovanje. Odkupuje svojo nedolžnost s prekrivanjem resnic iz polpreteklega spomina in sledove morilske žetve srpa in kladiva. Beg pred žalostnimi zgodovinskimi dejstvi se že deset let kaže v patetičnem ne preklicevanju totalitarnih sistemov. V pričo današnjega svetovnega svobodnega in demokratičnega mnenja, v katerega se navidezno prepoznava, jo ne skrbijo kršenja zasebnih in človekovih pravic, predvsem s šolskim trojanskim konjem za lažje in neposredno pranje možganov in zavajanje najmlajših, jo ni sram izvajanje akutnih protiustavnih vladnih in pravosodnih nepravilnosti ter splošno škandalozno stanje slovenskega pravosodja, jo ne moti pospešeno zavajanje države v nazadnjaški družbeni model iz preživetega režima.

Čeprav vezanih rok in na križ pribit, vržen na tla in teptan, slovenskemu narodu ni režim uspel zatreti duha. Kot v Gospodovih besedah Ko bom povišan z zemlje, bom vse pritegnil k sebi, tako se je z močjo zdravega duha Slovenija potegnila iz ideološkega mrtvila in dvignila pogled proti novim in družbeno ne razdejanim obzorjem. Vzpon pa še zdaleč ni končan, ovira ga bojazen pred odkritim pogledom vseh bratov v dnu svoje narodne duše, kjer pohlepnost, zavist in sovraštvo še vedno plenijo dobro voljo, plemenitost, nesebičnost in odkritosrčnost. Beg pred dejstvi v naši zgodovini, še vedno uvaja spor in sovraštvo, poglablja razdvojenost in megli pogled v pričakovana obzorja. Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, je načelo s katerim so naši predniki gradili to kapelico in z njo upali na prihodnost brez razkola. Kdo naj odpušča in koga odpustiti danes, da bi razpoka bila premostena ? Odpuščanje ni mižanje pred dejstvi, ni dodeljena potuha dolžniku, ni zastonjski in formalni postopek med žrtvijo in storilcem krivic. Pričakovano odpuščanje je lahko v Sloveniji tisto vsestransko povišanje duha, ki bo s priznavanjem in obžalovanjem storjenih napak bilo doseženo v okolju, ki je s krvavim pohlepom po oblasti zastrupil zgodovino in še vedno vzdržuje razdvojenost, ker zagrešene stranpoti noče priznati, storilce prikriva in sebe brani z lažjo in sprenevedanji, z napadi in oholimi ogorčenji.

Ne pusti nas v skušnjavo, da bi v zamegljenim nazorskem prostoru in idejno razdejani družbi nas ne premagala malodušnost pri vzpostavljanju pogojev za uspešno delovanje temeljnih krščanskih vrednot dialoga in solidarnosti s katerimi je možna gradnja boljšega in trajnega sožitja, temveč reši nas vsega hudega nastalega v dominantnem gospodovanju oblasti prevzete na podlagi navidezne demokracije, ki vodi k uničenju zasebnih pravic in osebnega dostojanstva, pospešuje zastrupljanje družbe z mrtvili, ki delujejo proti krepitvi vzorne demokratične države in narodne zavesti njenih prebivalcev.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!, je bil verjetno vzklik vseh, ki ob uri skrajnega darovanja in prepuščeni ihti končnega maščevanja, so še vedno zaupali in bili prodani Božjemu usmiljenju. Z žolčem jeze napojena in preizkušena življenja v iskanju resnice, prežeta z zvestobo in ljubeznijo do svojega naroda in domovine, so bila v molitvi darovana Njemu za odkup poroštva lepših dni medsebojnega razumevanja in gradnje nove zgodovine, pisane v zglednem spoštovanju pravičnosti, miru in svobode.

Na vznožje našega križa, simbola težavne gradnje pravične družbe in države, postavljamo prednosti, po eni strani v podobi vseh iskrenih prizadevanj za odstiranje megla pred zgodovinskimi resnicami in po drugi strani v podobi nepretrganega boja za vrednotenje človeka in človečnosti na sploh. Polagamo pa tudi našo zaskrbljenost pred neokrnjeno pristransko ideološko gospodovanje oblasti, v državi članici Evropske zveze, ki ima poglede obrnjene v preživele politične zablode in katere trajnost vzdržuje visoka stopnja otopelosti kritičnega javnega mnenja, ki še vedno brez prave zavesti o med in povojnih krivic, likvidacijah in množičnih pomorov, ali ki v njih ne verjame, brezčutno pred doživetem trpljenjem in v pravi nezvestobi do umorjenih, še vedno molči ali predaja svoj glas močem z nevarnim ideološkim zakulisjem za ohranitev slovenske civilizacijske dediščine.

Obrnjeni k Gospodu, kot Abraham sklicujoči na pravične, danes pod tem križem kličemo: Gospod, ne dovoli uničenja te države, saj tukaj je veliko pravičnih, ki iskreno ljubijo Tebe in domovino. Slovenija pa je, glej, en sam grob mučeniških darovanj za vero, narod in dom. Ker je s svetostjo prežeta ta žrtev, zato kot vsi takratni graditelji te kapelice, z Marijo, Tebi vdani upamo, da bodo zaradi Tvojega kraljestva, ljubezni, oblasti in slave, v naši domovini zavladale pravica, mir in prava svoboda.

Med pohodom obče procesije zemljanov in vseh naših onstrancev, se danes pred tabo, Marija kraljica Slovencev, do tal priklanjamo in proseče vzklikamo … Mati ljubezniva, Sedež modrosti, Pomoč kristjanov, Kraljica mučencev, Kraljica miru, svetuj nam in pri Vstalemu Sinu prosi, prosi za nas in za domovino!

Janez Zorec

Nagovor dr. Janez Zorec, 2. del


Zahvala nastopajočim, obiskovalcem in organizatorjem, Judita Treven

V imenu Območnega odbora Nove Slovenske zaveze Rovte se zahvaljujem

  • upokojenemu nadškofu dr. Antonu Stresu in vsem duhovnikom za darovano mašo

  • dr. Janezu Zorcu za osrednji nagovor

  • vsem sodelujočim pevcem kvarteta Ars in pevcem Cerkvenega pevskega zbora iz Rovt pod vodstvom Janeza Trevna

  • recitatorki Katarini Lenarčič

  • Brigiti in Luciji Treven za cvetlično okrasitev obeh kapelic

  • Vsem, ki ste se trudili pri pripravi skromne pogostitve po končani prireditvi in vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri pripravi te slovesnosti

  • Vsem, ki prinašate rože in sveče in skrbite, da spomin na naše pobite svojce in farane ne ugasne.


Skupaj zapeli zaključno pesem »Moja Domovina«

 Moja domovina (Lojze Mav)

Oče, mati, bratje in sestre,
koče, mesta, trate in steze,
holmi, skale večnega snega:
to je moja domovina!

Zdrava bodi moja lepa domovina,
zdrava bodi moja lepa domovina,
zdrava bodi moja lepa domovina,
moja lepa domovina!

Prva pesem mladih sončnih dni,
varovanka fantove moči,
kres, ki sega meni do neba:
to je moja domovina!

Zemlja rodna moja je tako,
da, če treba, bil se bom za njo.
Zadnja kaplja mojega srca:
to je moja domovina!

Galerija slik

Vsi posnetki na YouTube