Spomin na žrtve totalitarnih režimov Rovte 26 avgust 2018

Spon na vse žrtvve Komunizma

Nova Slovenska zaveza, območni odbor Rovte

Nedelja, 26. avgusta 2018 ob 15h spominska maša v cerkvi Sv. Mihaela v Rovtah,

v spomin na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Spominska slovesnost po maši v spomin 25 letnice postavitve farnih plošč ter evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Slavnostni govornik na spominski slovesnosti dr. Stane Granda

Maša v spomin na žrtve Avtoritarnih in totalitarnih režimov
Uvodni nagovor Janez Petrič


Pridiga p. Franci Seničar OFM, 1. del

Danes je nedelja, Gospodov dan, 21. nedelja med letom po liturgičnem poimenovanju. Prvi dan v tednu. Začetek nečesa novega. Hvala Bogu, z vsako nedeljo doživljamo začetek novega. Ti začetki ne temeljijo zgolj na štetju in poimenovanju dni, ampak na globoki in temeljni resnici Gospodovega vstajenja. Ta resnica je osnova vsega, kar v svojem življenju kot kristjani gradimo. Iz nje izhajamo in vanjo se vračamo. Tako v vsakem začetku vidimo novo možnost kako uresničiti svoje življenje in kako sami sebe uresničujemo v njem. To uresničevanje pa temelji na resnici. Gospodovo vstajenje je resničen dogodek z nepredvidljivimi posledicami. Če bi to ne veljalo, potem zgodovine Cerkve in njenega pojavljanja v 2000 letih po Kristusu, „našega štetja“ enostavno ne bi bilo, oz. ne bi bilo več. Tudi izraza, da Cerkev misli v stoletjih (nadškof Šuštar) ne bi mogli mnogostransko razumeti. To je tisti nadškof in metropolit, ki so mu ob blagoslovljanju lipe na Trgu republike vzeli glas in prisotnost Cerkve zavili v molk. Je bila njegova pojava tako moteča za temeljni trenutek mlade države? Besede blagoslova kličejo prisotnost božjega po navzočnosti Cerkve, ki je skrivnostno telo Vstalega in znamenje njegovega delovanja v svetu. Cerkev, mi, je v svetu delujoči Gospod. Od tod pomenljivost našega obstajanja in zavedanja „znamenja, ki se mu bo nasprotovalo“. Vse, kar je povezano s tem, je posledično dokaz, da živimo kot pričevalci Resnice.

Zbrani smo v Rovtah, v župnijski cerkvi, posvečeni sv. Mihaelu nadangelu. Obhajamo svete skrivnosti, ob katerih bi radi utrjevali svoj spomin in spominjanje. To je zopet tisto dejanje Cerkve, ki združuje v sebi tri komponente časa: preteklost, sedanjost, prihodnost. Vse te smeri človeškega in njegove zgodovine se srečujejo v tem skrivnostnem dogajanju. Naše srečevanje z Gospodom in med seboj ni zgolj zunanji dej spomina, ampak sega v samo srž dogodkov, ki jih vključujemo v svojo današnjo prisotnost na tem čudovitem delu naše lepe domovine. Prikličimo v zavest tudi besede Svetega pisma: Spominjaj se, Izrael!

25 let postavitve farnih plošč. Izraz prehaja že v tehničnega, ker takoj vemo, kaj se skriva za njim. To so nagrobniki z napisanimi imeni vseh, ki so morali biti zamolčani; o njih se ni smelo javno govoriti vse do padca komunizma in osamosvojitve. Javno ne, je pa bila beseda o njih navzoča med nami, v naših srcih, naših pogovorih, našem spominu. O vsem tem nam pa niso mogli zapovedati, da naj ne obstaja. Kronski dokaz za trditev, da vse, kar ostaja v srcu kot središču človekove intime, največje ponotranjenosti, preživi še tako težke čase prepovedovanja, šikaniranja, sramotenja, drugo, tretje razrednosti in podobnega, kar je del naše skupne hoje po poteh zgodovine. Srcu ni moč ukazovati. Srce samo ve, kaj obdrži in kaj izvrže.

Na to veliko dejstvo človekove biti, položeno v nas po Stvarnikovi roki, pa vsi ukazi, prepovedi in kaznovanja ne morejo vplivati in posegati. Župnija Rovte je bila ena prvih, ki se je odločila ponovno sprejeti svoje zamolčane rojake, jih sprejeti v svojo sredo in povedati, da so del zgodovine in dogajanja tukaj, in da bodo to tudi ostali; da so živi del narodovega telesa.

75 let ustanovitve slovenskega domobranstva, slovenske narodne vojske. Vemo, kako se glede tega dejstva, slovenskega domobranstva, lomijo kopja. Zanimivo, da je po razmeroma kratkem obdobju (jesen 1943, pomlad 1945) obstoja tako buri duhove. Od l. 1945 pa do danes je na tapeti, se ustavljamo ob njem kot dejstvu, ki ga ne gre prezreti. Pa naj to dejstvo ocenjujemo pozitivno ali negativno. Mislim, da je vzrok tega obstajanja osnovni motiv nastanka: braniti dom!

Kaj je dom, kako velika vrednota je, kaj pomeni slehernemu človeškemu bitju, za kaj je prikrajšan, če ga izgubi, kaj vse bi naredil, da ga ustvari in tudi obrani pred napadom, kaj pomeni izguba doma, kako dom kot tak zaznamuje človeka (prav tako njegova izguba) itd., dobro ve vsak izmed nas. In ker je bil dom v središču medvojnega dogajanja in v tako veliki nevarnosti, ostaja vse, kar je povezano z njim, predmet našega spominjanja. Gorje človeku, ki dom izgubi, ki mu ga uničijo, zravnajo z zemljo! Človek ostaja brez svetišča, v katerem bi polnil svoje življenje in se pripravljal na samostojno pot kot posameznik in narod. Od tod taka navezanost nanj, taka skrb zanj in tako velika pripravljenost braniti ga, se zanj boriti tako, da zastaviš zanj svoje življenje.

Če nekaj braniš, pomeni, da je to ogroženo. S tem si ogrožen tudi ti. In kako odreagiramo v takih priložnostih življenja? Branimo se! „Jaz se bom branil!“ so besede, ki so bile izrečene nedaleč od tod, iz ust mladega človeka, ko je stal ob mrtvaškem odru svojih umorjenih staršev.

„Jaz se bom branil!“ Ta stavek ni stavek kar tako, ampak pove veliko več. Kar je napadeno, obsojeno na izginotje, je pa hkrati pomembna dobrina in vrednota, zahteva odgovor. Ne zgolj teoretičnega razpravljanja, ampak v smislu obraniti tisto, brez česar človekovo življenje ni več življenje. Je kvečjemu propadanje, umiranje na obroke. Dom sodi k dediščini, ki smo jo prejeli od dedov; pomeni sveto dediščino, ki je povezana z ohranitvijo in posredovanjem naslednjim rodovom. Stvari niso zgolj enoznančne. Kaj vse je povezano z besedo, pojmom dom? Vse tisto kar nas drži pokonci in nosi v sebi garancijo, zagotovilo, da je smer in pot življenja varna, trdna in vodi k cilju. Dom braniti sodi k zavezanosti življenju. Mati, domovina, Bog! Ali niso to vrednote, ki jih pomeni dom?

Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. To je 23. avgust. Ne bomo ponavljali, zakaj je prišlo do ustanovitve tega, za nas pomembnega dneva. Že samo omenjanje spominjanja nam pomaga seči v globino odločitve za tak korak. Samo po dobrem tednu podpisa pogodbe o nenapadanju in zavezništvu dveh držav, Nemčije in Sovjetske zveze, izvedla sta ga zunanja ministra obeh držav Ribbentrop in Molotov, se je začela II. svetovna vojna.

1. september 1939 je zaznamoval napad na Poljsko in izbrisanje ter razdelitve tisočletne poljske države. Kaj je to pomenilo, ne zgolj za Poljsko, temveč za vso Evropo in svet odkrivajo vedno nova raziskovanja in poglabljanje v to, eno najtežjih obdobij za Evropo in svet.

Dejstvo je povezano s človekom, z ljudmi, ki so postali žrtev požrešnega vojaškega stroja, ki je sejal smrt in trpljenje, ne glede na žrtve, trpljenje, krivice, pomanjkanje, razsulo v materialnem in moralnem pogledu. Terjal je davek, ki ga štejemo v desetinah milijonov smrti človeških bitij in z vsemi nepredvidljivim posledicam. Še vedno jih občutimo, vse to dogajanje ostaja stalnica tudi našega življenja in pomeni nekakšen primež, ki nas vedno znova zasleduje.

Vsekakor nas ne pusti vsebina tega dneva kot taka, neprizadete, ampak nas

nagovarja še posebej s svojo človeško noto in poudarkom. Zakaj se spominjamo? Ker hočemo ostati ljudje! Brez spomina in dejstva spominjanja umira človek v nas. Je kaj hujšega od te ugotovitve?

Se nas morda ob tem dotakne lik iz del našega, slovenskega, največjega pisatelja Ivana Cankarja, katerega življenje je dobršen del potekalo v neposredni bližini, hlapec Jernej, ki je ugotovil, da je pravica sedem klafter globoko zakopana v zemljo. Zamenjajmo in nadomestimo besedo pravica s sestro, ki sliši na ime resnica. Velika nevarnost je, da se z njo, namreč resnico, želi početi isto. Naš spomin in spominjanje vedno znova, vsako leto, v osebnem in skupnem doživljanju zgodovine in njenih dejstev, pa to preprečuje.

Zato se srečujemo z nasprotovanjem, ki na trenutke presega vse meje okusa, še toliko bolj dobrega okusa. Spomin je ena od lastnosti duše, njena nepogrešljiva komponenta. Zanemarjati jo, bi lahko pomenilo izpostaviti se nevarnosti ne-bivanja in izpostavljati se kulturi ne-smisla in ne-življenja, zapadati civilizaciji obupa. Ali bi se s tem morda ne izneverili tistemu, ki nam je zagotovil: „Jaz sem Resnica!“ Ne samo izneverili, zatajili bi ga! Poznamo tudi nadaljevanje: „Kdor bo mene zatajil pred ljudmi… .“

Spomnimo se besed papeža Frančiška, da kristjan ne sme prenehati sanjati o boljšem svetu. „Svet mora biti lepši, skupaj ga gradimo, roke si podajmo, vzcvete naj ljubezen“, nas spominja preprosta ritmična pesem! Sanjati ne v smislu nedela in neprizadevanja. Sanjati v svetopisemskem pomenu. Kdor sanja, se zavezuje k trdemu delu: uresničiti vizijo boljšega sveta, delati za bolj pošteno družbo, živeti bolj iskrene odnose, čutiti s sočlovekom (raje recimo bližnjim, kar je bolj povedno in namenjeno srcu, ne samo razumu), gojiti empatijo, reči laži ne, zlesti iz naslonjača skrbi za zgolj lastno ugodje, sebe raztelovaditi v vseh smereh in pomenih te besede (poiskati človeka v sebi, ki dremlje v nezadovoljstvu in naveličanosti), itd. . Vse to pa nam omogoča dejstvo spomina in spominjanja. Ne nasedajmo ničemur, kar bi nas odvračalo od tega konstitutivnega deja človekove osebnosti, torej naše osebnosti! Spomin nam bo pomagal trdno stati v času in prostoru, ki nam ga je podarila in predvidela božja Previdnost. Tudi to, da smo danes tu, je korak k uresničitvi sanj o boljšem svetu. Saj smo kristjani? Mar ne?

Dovolite mi, da sem nekoliko oseben. Spominjam se svojih sošolcev bogoslovcev, ki so izgubili očete v letu 1945 ali pa med vojno. Premalo smo se zavedali bolečine, ki jih je spremljala. Eden teh je tudi vaš rojak, župnik in dekan g. Anton Trpin. Z njim je povezan moj prvi prihod v Rovte ob novi maši + duhovnika Lojzeta Kavčiča. Ko smo se srečevali, smo živeli vsak s svojo zgodovino. Nismo se posebej spuščali v osebna doživljanja. Od takrat pa do danes je potekla vrsta let. Spomin sega zelo globoko in daleč. Tudi do njihove bolečine in nikoli izrečene tožbe o njej. Danes se z vso rahločutnostjo in spoštljivostjo sklanjam k njej. Šele danes lahko doumem, kaj so oz. ste vsi tisti, ki vas je življenje na podoben način zaznamovalo, doživljali in še doživljate. Žal nas ni nihče vpeljal na to pot sočutja in razumevanja življenjske situacije bližnjega. Življenje samo nas je pripeljalo do tega. Morda kdaj malo pozno, prepozno pa nikoli.

Kdaj razumemo življenje? Takrat, ko se vživimo v življenjsko situacijo drugega!

Kdaj dozorimo? Takrat, ko to življenjsko situacijo začutimo kot svojo!

Kdaj pa ustvarjamo bližino? Takrat, ko o tej situaciji spregovorimo in sami sebe slišimo; ne slišijo nas samo drugi!

Empatija je premalo. Obogatiti in oplemeniti jo mora sočutje, ki ga lahko imenujemo božjo nežnost. Z njo se v našem življenju odraža prava podoba človeka, ki je nasprotje tistega: Človek človeku vovk.

Razumeti pomeni stopiti v čevlje vsakega, s katerim deliš življenje in vrednote

Gotovo nas današnja božja beseda, še posebej lik voditelja božjega ljudstva stare zaveze, Jozueta, nagovarja in potrjuje v našem razmišljanju: „Izberite danes…“ (Joz 24,15a). Ali pa stavek iz evangelija: „Ali hočete tudi vi oditi (Jn 6,67)? Torej: odločitev, odločitve, časi odločitev, odločilni časi. To so milostni trenutki v življenju, ki jih ne smemo zamuditi. Če jih, se vse (lahko) obrne na glavo. Vzgoja za odločitev je pomembna in v človekovem razvoju ne sme manjkati. Za vzgojo nekdaj je to veljalo kot aksiom (matematična resnica, ki nam pomaga priti do pravilnega rezultata; če se ji izneverimo, je ne upoštevamo, pravilen rezultat zaman pričakujemo).

Kaj pa vzgoja danes? Mislim, da ugotavljamo velik minus glede usmerjanja k odločitvi in še posebej k pravilni odločitvi. Bolj v tistem smislu, kaj meni bolj koristi, kje bom najlažje prišel skozi, kako bom brez prevelikega truda bolj udobno užival. Seveda taka vzgoja ne pozna truda in pripravljenosti za vsako ceno osvojiti vrhove, ki jih imenujemo vrednote. Ker ni prave volje, ni truda, resnega napora in pripravljenosti na žrtve, da ne govorimo o nepredstavljivosti zasledovanja idealov in doseganja visokih ciljev.

Odločitev, odločitve zaznamujejo naše življenje, naša življenja. Te so vedno nekaj težkega, v pomenu, da nosijo težo glede prihodnosti, ki je odvisna od pravilnosti odločitev. Pa ne samo zame osebno, za nas tukaj in sedaj, ampak za rodove naprej. Na to razsežnost odločitve danes pozabljamo. Ali če bi rekli pravilneje: naš čas temu ne daje pravega poudarka. Kaj vse se lahko iz takega in tako neodgovornega pristopa k odločitvi kot nepopravljivo ali težko popravljivo izcimi; žal nikoli brez posledic.

Teža odločitve pa je tudi v tem, da zanjo ni časa na pretek. Potreben je vizionarski pogled, ki v trenutku povzame dogajanje, ki določa smer in način poteka. Taki trenutki so res težki, vsekakor pa življenje z njimi ne skopari.

To nam predoča zgodovina, polpretekla in pretekla. Tudi zgodovina odrešenja.

Človeka lahko definiramo kot bitje odločitve, odločitev, svojih in odločitev drugih. Kakšna odgovornost!

Danes se soočamo z mnogimi odločitvami narejenimi pred 77. leti, pred 75. leti, pred 73. leti. Soočamo se tudi s tistimi, ki so jih naredili: revolucionarna komunistična stran, protirevolucionarna stran vaških straž, domobranska stran, zopet revolucionarna komunistična stran in zavezniška stran (posebej angleška).

Čas pa pokaže, kaj je prav, potrdi ali ovrže pravilnost ali nepravilnost. Zato ga zgodovina kot znanost tako upošteva. Iz časovne razdalje zasije objektivnost presojanja.

Te odločitve nam danes sporočajo: Quid quid agis, agas prudenter et respice finem! Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec!

Pustimo sedanjost. Dovolimo spominu, da nas popelje v preteklost, v čas, ki je klical po odločitvah. Pravilnih, ali kakor ponavadi rečemo, pravih odločitvah. Vsem tistim, ko so te in take odločitve zmogli, se danes klanjamo in občudujoče zahvaljujemo. Naši, slovenski mučenci, prosite za nas.

Šentjošt, Rovte, Vrh Svetih treh kraljev in imena mnogih drugih krajev po naši domovini Sloveniji izgovarjamo z velikim spoštovanjem. Z vedno večjim. Amen.


Pridiga p. Franci Seničar OFM, 2. del


Prošnje prebrala Mojca Skvarča


Nagovor Očenaš in podelitev miru p. Franci Seničar OFM


Oznanila in zahvala Janez Petrič, napoved slovesnosti Judita Treven in zaključek maše


Slovesnosat, Slovensko himno zapel Kvartet Raskovec iz Vrhnike
V sponi na žrtve komunizma Judita Treven in Brigita Treven

Spoštovani vsi navzoči, vsi ki ste danes prišli od blizu in daleč in ste se pridružili naši spominski maši za pobite domobrance in druge žrtve vojne ter spominski slovesnosti

Danes obeležujemo:

  • 25-letnico postavitve farnih spominskih plošč Rovte.

  • s spominsko sveto mašo smo se spomnili vseh pobitih domobrancev in drugih žrtev vojne in povojne morije. Danes se spominjamo tudi 75-letnice ustanovitve domobranske vojske.

  • 23. avgust je Evropa razglasila za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Temu spominu se danes pridružujemo tudi mi.

23. avgusta 1993 je bila na tem mestu velika slovesnost. Blagoslovljene so bile farne spominske plošče. S tem so Rovte na simbolni način sprejele domov 218 mož in fantov, kruto umorjenih po vojni, ki počivajo v bog ve katerem breznu, jami, rudniškem rovu… 16 let kasneje l. 2009 je Evropa prav ta dan, 23. avgust, razglasila za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan leta 1939 je bil namreč sklenjen pakt o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo.

O ustanovitvi domobrancev piše Janko maček v knjigi Rovte v viharju vojne in revolucije. Takole pravi:

»V Ljubljani se je 22. septembra 1943 na pobudo Slovenske ljudske stranke in Slovenske legije osnoval Protikomunistični odbor. Ena njegovih prvenstvenih nalog je bila reorganizacija vaških straž, kolikor jih je še ostalo. Odbor se je povezal z generalom Rupnikom in predlagal, naj ta slovenska vojska dobi ime Slovenska domobranska legija. Svoj pristanek k temu so dali tudi Nemci. Rovtarska posadka je bila tedaj z vaškimi stražami iz Borovnice, Vrhnike, Šentjošta in Brezovice vključena v 2. bataljon Slovenske domobranske legije. Iz tega sledi, da so Nemci 29. septembra v Rovtah napadli enoto, ki so jo sami odobrili kot domobransko enoto.

Jeseni 1943 naj bi domobranska posadka v Rovtah štela okrog 200 mož. Ko je bila oktobra 1943 ustanovljena postojanka na Vrhu Sv. Treh kraljev, so domačini odšli tja. Vrhovska postojanka je delovala precej samostojno, je pa ves čas spadala pod Rovte. V Rovtah je bila 44. domobranska četa, na Vrhu pa njen »detaširani«-na dolžnost izven čete poslani vod. Poveljeval mu je poročnik Franc Grdadolnik iz Šentjošta.«

Že lansko leto smo vam predstavili dokument, ki je bil odkrit šele pred nekaj leti. Napisal ga je ustanovitelj rovtarskih vaških stražarjev in domobrancev Franc Kogovšek-Mežnarjev Francelj. Že 1942-tega so ga partizani obsodili na smrt. 28. aprila so mu na cesti Rovte-Logatec med Cestami in Logom napravili zasedo. Na motornem kolesu sta se pripeljala s Skvarča Stankotom. Streljali so nanju, a sta jima ušla. Francu so prestrelili stegno, Stanko pa je dobil tri rane, a sta kljub temu privozila do Logatca. Konec vojne ga je doletel v civilni obleki, na mestu okrajnega glavarja v Logatcu. Skupaj še s 16 civilisti iz Rovt in Šentjošta se je umaknil na Koroško in od tam v Italijo. Po treh letih taborišča je odšel v Argentino, tam je tudi njegovo zadnje počivališče.

Dokument je bil napisan l. 1946, to je v času, ko so bili dogodki v spominu še zelo živi. Ohranil se je zaradi objave v Ameriški domovini, časniku, namenjen Slovencem, ki je do pred nekaj leti izhajal v Severni Ameriki.

V štirih nadaljevanjih zapovrstjo pred nas stopijo razmere v Rovtah v času II. sv. vojne.

Lansko leto smo prisluhnili povzetku prvega dela tega dokumenta, ki opisuje dogajanje v Rovtah in okolici, ki je pripeljalo do ustanovitve vaških straž. Letos pa prisluhnimo povzetku drugega dela, ki opisuje dogajanje v Rovtah po kapitulaciji Italije, ko so Rovte zasedli Nemci.

Opis dogodkov med okupacijo v Rovtah nad Logatcem

Vaška straža je bila v Rovtah ustanovljena 12. avgusta 1942. Četa 50 mož je odšla v Šentjošt, da se organizira in pripravi. Isto so storili Zaplaninci. Čez dobrih 14 dni so se pridružili še drugi in v Šentjoštu se je zbral cel bataljon vaških stražarjev, po številu okrog 400. Po par tednih vežbanja se je ta četa razdelila na Šentjošt, Rovte in Zaplano. Kmalu so partizani iz teh krajev izginili. Ljudje so si oddahnili in bili globoko hvaležni fantom, ki so jim zopet prinesli mir.

Kdor je živel med nami in je pošten, mora priznati, da so vaške straže in kasneje domobranci rešili na stotine življenj in milijone premoženja, ki je bilo žrtev razbojnikov pod krinko osvobodilnega boja. V Sloveniji bi bilo partizanstva za zmeraj konec, če ne bi razpadla italijanska vojska, ki je dala ob razpadu partizanom orožje in tako spet pokazala, da so vedno obstajale zveze med slovenskimi in italijanskimi komunisti proti našemu narodu.

Kaj so doživeli Rovtarji pod Nemci.

Bilo je ravno na dan Svetega Mihaela, rovtarskega farnega patrona 29. septembra 1943. Naši fantje so ravno vežbali, ko dobim sporočilo, da drve Nemci s tanki proti Rovtam. Ker so bili pri nas že prej dvakrat, pa nam niso ničesar storili, smo pričakovali, da bo tudi sedaj tako. Toda prišli so divjestreljaje iz tankov in oklopnikov na vse strani. Naše vojake so razoroževali vse vprek. Nobeno prepričevanje, da se mi borimo samo proti komunistom ni nič zaleglo. Zgnali so nas skupaj, vsi smo morali držati roke kvišku in gnali so nas proti Logatcu. Okrog sto nas je bilo, ki smo tako korakali iz Rovt. Partizani pa so se nam smejali. Nismo vedeli zakaj, zvedeli pa smo kmalu potem. Nekaterim so med potjo popustili živci in so hoteli zbežati. Padli so takoj pod streli brzostrelk. Še med potjo nam je končno vendarle uspelo, da smo Nemcem dopovedali, da nismo komunisti, za kar so nas smatrali. Izpustili so vse domov, le mene so vzeli s seboj na poveljstvo Logatec in nato v Planino v grad. Tam so mi povedali, da je bila velika pomota in da so bili nalagani. Dejanje so obžalovali, toda mrtvih nam niso mogli vrniti. Drugi ali tretji dan po dogodku smo dognali, zakaj je do tega prišlo. Ker rovtarske posadke partizani niso mogli sami uničiti, so se poslužili Nemcev. Naznanili so Nemcem, da smo komunisti. Rovtarska posadka je bila namreč partizanom posebno v želodcu, ker jim je uspelo uničiti vaške straže s pomočjo italijanov skoraj povsod, niso pa nič mogli opraviti v naših hribih, naj so še tako poskušali. To so bile metode tistih, ki so zmeraj vpili o drugih, da so izdajalci.

Le kdor je te stvari sam doživljal, kdor je videl vso propalost ljudi zbranih okoli takoimenovane osvobodilne fronte, ta razume, zakaj ljudstvo ni moglo z njimi in zakaj jim nikdar ni moglo zaupati.

Dokler bodo ti ljudje imeli besedo v Sloveniji, ne bo nobena vlada iz teh krogov uživala ljudskega zaupanja. To je gotova stvar za tistega, ki je videl in preizkusil, kdo so OF-arji

Na podoben zahrbten način, kot so poskušali uničiti Rovte, so partizani uničili Godovič. Za par ranjenih Nemcev je bila požgana prav cela vas, pobrana vsa živina, kolikor ni zgorela. Več ljudi je bilo postreljenih, drugi so bili odgnani, le nekaj se jih je razbežalo in ušlo.

Divjanje in rušenje partizanov.

Nekaterih dejanj komunistov ne moremo razumeti, naj jih obračamo kakor hočemo. Uničevali so razne stvari, ne da bi komu kaj koristilo in ne da bi okupatorju kakorkoli škodovalo.. V letu 1944 ni bilo pri nas v Rovtah nobenega Nemca, pa so vseeno prišli žirovski komunisti uničiti naš vodovod na Perilah in električni transformator na Celerju. S tem dejanjem seveda niso okupatorju prav nič škodovali, prebivalstvu pa napravili velikansko škodo. Pa to ni bilo samo v Rovtah.. Tako so požgali župnišče in šolo na Gorah nad Idrijo. Dalje šoli na Vrsniku in na Ledinah. V Žireh so uničili prav vsa javna poslopja, od župnišča do dveh šol in do prosvetnih domov. Tudi šolo v Logaških Žibršah so požgali partizani. Tudi šola na Planinah v Rovtarskih Žibršah je pogorela po njih krivdi.

Mi dobro vemo, da se škoda, ki jo je napravil okupator ne da niti od daleč primerjati s škodo, ki so jo slovenskemu narodu povzročili partizani.


Nagovor zgodovinar dr. Stane Granda, 1. del


Nagovor zgodovinar dr. Stane Granda, 2. del

Naj zaključim z verzi Ivana Malavašiča, ki so vklesani na naših spominskih ploščah:

Uklesali smo imena vaša

rodovom poznim v opomin,

kaj vse lahko stori sovraštvo

kaj bratu brat, očetu sin…!

Namesto kletve naj molitev

k nebesom tiho dviga se,

za domobrance veri zveste,

za vse, ki v Bogu mirno spe!

Z današnjo spominsko slovesnostjo smo počastili spomin na naše pobite. Upam, da smo tudi vsaj malo prispevali k razjasnitvi resnice.

Preden končamo, se lepo zahvaljujem vsem nastopajočim in sodelujočim ter seveda vsem vam navzočim.

Kot je v navadi , za konec skupaj zapojmo pesem Moja domovina.

Zahvala nastopajočim, obiskovalcem in organizatorjem, Judita Treven
Skupaj zapeli zaključno pesem »Moja Domovina«