Hladnikov večer – o knjigi Od Triglava do Andov

Erika Jazbar

GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA IN SPOMINI MSGR. JANEZA HLADNIKA

Spomini msgr. Janeza Hladnika so začeli izhajali v goriškem tedniku Katoliški glas 31. oktobra leta 1968, tri leta po njegovi smrti, pod skupnim naslovom Msgr. Janez Hladnik, V službi Cerkve in naroda (Spomini). Za podlistek si je prizadeval in za izhajanje tudi skrbel Jože Jurak (1920-1989), duhovnik in publicist, povojni begunski duhovnik, ki je več kot desetletje živel v Argentini (1948-1961), bil je tudi šest let urednik mesečnika Duhovno življenje, ki ga je prevzel ravno od Janeza Hladnika. Tudi on je bil ves predan delu za slovenske izseljence, zlasti povojne begunce. Od leta 1961 in vse do svoje smrti leta 1989 je Jože Jurak živel v Gorici. Tu je bil dušni pastir, glavno delo pa mu je bilo urejanje Katoliškega glasa, kjer je bil sourednik, korektor in paginator, pisal je uvodne in glavne članke ter poročila, v glavnem nepodpisan ali s psevdonimom in kraticami.

Jože Jurak

Jože Jurak je v Katoliškem glasu Janezu Hladniku ob smrti napisal tudi nekrolog, imel pa je tudi glavno vlogo pri pripravi knjižne izdaje njegovih Spominov, ki so izšli v redni zbirki Goriške Mohorjeve družbe za leto 1978.

Omenjenim podlistkom v Katoliškem glasu je Jurak napisal uvod, podpisal se je s kraticama JJ, njegov uvod je ponatisnjen tudi v knjižni izdaji. Podlistkov je bilo vsega skupaj 137, izhajali so do 5. avgusta leta 1971, sami spomini Janeza Hladnika so se ustavili nekaj številk prej, in sicer 8. julija 1971 oz. pri nadaljevanki številka 133. Zadnja štiri nadaljevanja je napisal sam urednik, v njih pa so opisana Hladnikova smrt, njegov pogreb v Slovenski vasi v Lanusu, zaključijo pa se z opisom življenjskega utripa slovenske skupnosti v tem predelu Buenos Airesa, v domu, ki nosi po Hladniku ime, in v naselju, ki je bil sad naporov zaslužnega slovenskega duhovnika.

Hladnikovi spomini so, kot rečeno, izšli v knjižni izdaji leta 1978 v redni zbirki Goriške Mohorjeve družbe, ki je najstarejša slovenska založba v Italiji, z naslovom Od Triglava do Andov in podnaslovom V službi Cerkve in naroda. Spomini.

Odbornica pri goriški založbi, profesorica Marija Češčut, ki je v odboru že več kot štiri desetletja in je med tistimi, ki imajo zasluge, da knjige pri nas izhajajo, saj založba še vedno sloni na prostovoljnem delu oz. delu na etični pogon, mi je posredovala zapisnike iz leta 1977. S pomočjo nekaterih odlomkov lahko spremljamo nastanek izdaje Hladnikovih spominov pri goriški založbi.

Zapisnike je pisal tajnik založbe msgr. Rudolf Klinec, sicer škofijski kancler, ki je tisto leto meseca decembra tudi umrl. Ostali člani odbora, ki se omenjajo, so zdravnik in goriški javni delavec Bernard Špacapan, sicer sin Hladnikove sestre, msgr. Franc Močnik in župnik ter pesnik Jože Markuža. Povzela bom nekaj odlomkov, ki se začenjajo z razgovorom 24. januarja 1977, ko je ob začetku leta v Mohorjevi pisarni pomenek o edini točki na dnevnem redu: “Tiskarna zahteva delo: katero knjigo naj oddamo kot prvo? Dr. Špacapan ima 1) mons. Janez Hladnik, V službi Cerkve in naroda, izhajalo kot podlistek v Katoliškem glasu (1970); 2) Jules Pravieux, Brez družine pa nikdar sam (Un vieux celibataire), prevedel Jože Jurak in izhajalo v Duhovnem življenju 1959-1960. Mons. Močnik predlaga Jožo Lovrenčiča, Bog ga je poklical (Pridi, dobri hlapec), izhajalo v Glasniku Srca Jezusovega leta 1942: povest o življenju p. Mesarja, mučenca Goričana.

Dr. Markuža in dr. Špacapan sta za Hladnika, Močnik in Klinec za Mesarja. Ugovori, da so Hladnikovi spomini preobširni, da niso dovolj povezani z našim zamejstvom, ne prepričajo. Sprejmemo Hladnika, toda g. Jurak naj spis skrajša, da bo knjiga imela 180-200 strani, in izloči neprimerna mesta. V dvomu naj popraša.”

Dober mesec kasneje v zapisniku seje odbora 1. marca 1977 med drugim piše, da “Jurak pridno pripravlja in prireja Hladnikovo avtobiografijo, ki jo nato tiskajo. Dr. Špacapan naj zbere nekaj slik, da knjigo poživimo. G. Jurak naj svetuje nov naslov knjige in pokrajinsko sliko za naslovno stran.”

Na razgovoru v Mohorjevi pisarni 3. maja 1977 Jože Jurak poroča, “da je Hladnikova knjiga skoro vsa stavljena: okoli 300 strani. Lepo pisana, posrečeno delo. Naj vloži 20 slik iz lastnine Špacapanovih. Naslov? Več predlogov: Iz starega v novi svet; Prerok ali Svečenik med izseljenci; morda najbolje Od Triglava do And. Platnica: slika Evropa-Argentina, med njima ladja. Podnaslov: Pastir med izseljanci. Brž v natis! Izvodov 2.300.”

Naj velja še informacija, da je bil stavec v Katoliški tiskarni na Placuti v Gorici, kjer so se tiskale knjige Goriške Mohorjeve družbe, pa tudi Katoliški glas, Hladnikov svak Bogomir-Mirko Špacapan.

Iz zapisnika seje 9. avgusta 1977 pa zvemo, da sta v tiskarni stavljeni knjigi: Hladnikovi spomini ter Pravljice Zore Saksida. Zdaj bo treba impaginirati. A tudi tiskarji imajo počitnice. Torej v septembru. 13. septembra 1977 naprosijo g. Juraka, da pomaga pri impaginaciji Hladnikovih spominov.

Na seji 25. oktobra 1977 pa poročajo, da so za letos knjige že skoraj dotiskane. Naklada in cena mohorjevk za leto 1978 je sledeča: Koledar 1.900 izvodov, cena 3.500 lir, Od Triglava do Andov 2.000 izvodov, cena 3.500 lir, Pravljice Zlate slive 2.000 izvodov, cena 2.000 lir, Leksikon 2.600 izvodov, cena 3.000 lir. Celotna zbirka pa stane 8.500 lir.

Tako torej arhiv Goriške Mohorjeve družbe.

Knjiga je bila v Sloveniji oz. Jugoslaviji uradno prepovedana tudi z objavo v Uradnem listu. Prva slovenska tako prepovedana knjiga je bila Žebotova Slovenija včeraj, danes in jutri, sledile so ji še brošura Slovenija 1968, kam? pa Beličičeva knjiga Nekje je luč in, kot rečeno, Hladnikova Od Triglava do Andov.

V Gorici živi nečak Janeza Hladnika, Bernard Špacapan, sin Angele Hladnik, ki je bil prej omenjen v odlomkih iz zapisnikov Goriške Mohorjeve družbe kot član njenega odbora. Rojen je bil v Slovenski vasi v Argentini, vendar se je njegova družina v šestedesetih letih preselila v Gorico. V krajšem pogovoru mi je zaupal, da se je doma vedno govorilo o stricu Janezu, ki je bil časnikar in je imel pisateljsko žilico. Ko je prišel v Argentino slovenski val politične emigracije, je novi slovenski skupnosti prepustil revijo Duhovno življenje ter urejal naprej španske tiskovine. “Da piše dnevnik, je vedela mama, stric Nace, najmlajši med brati, pa je tekst pomagal urejati, besedilo je krožilo tudi med sorodniki v Rovtah, za zadnjo verzijo pa je poskrbel duhovnik Jože Jurak. Ko je dnevnik začel izhajati v Katoliškem glasu, so ga ljudje brali z zanimanjem. Tudi knjigo so nato številni prebrali. Mama je bila na knjigo zelo ponosna, več kopij prepovedanega čtiva je nosila čez mejo, predvsem v Rovte, tako kot smo na skrivaj nosili razne časopise in druge prepovedane knjige. Mama je bila zelo navezana na brata Janeza, če bi lahko izbirala, bi ostali v Argentini, v vrnitev v Gorico je silil predvsem oče”.

Janez Hladnik je bil močna osebnost, še pravi Bernard Špacapan, taka, ki te privlači, moj spomin nanj sega v leta, ko ni deloval več med Slovenci, saj je bilo med politično emigracijo veliko duhovnikov in je lahko nadaljeval svoje poslanstvo v enem najrevnejših predelov Buenos Airesa, San Josè de Pompeo, kjer je tudi pokopan. Nazivali so ga “el cura pobre” (revni duhovnik), zase ni skrbel, na pogled je bil velikanski revež, ljudje pa so ga globoko spoštovali, tako Slovenci kot Argentinci. Predstavljal je tudi vez s staro slovensko emigracijo, spominjam se obiskov, maš in srečanj s Prekmurci, ki so govorili zame težko razumljivo narečje. Ko je v Lanusu uresničil Slovensko vas, je bil nanjo zelo ponosen, nato pa se je umaknil in deloval drugje.

Ko smo živeli v Argentini, smo bili od njega oddaljeni le dva kilometra, a se nismo pogosto ali redno srečevali. Stric je živel v čisto drugem svetu, včasih nas je obiskal, ko je hodil v barakarska naselja, ki so bila v neposredni bližini našega doma, nakar se je pri nas ustavil na kosilu.

V petdesetih letih je ponovno obiskal Slovenijo in rojstni kraj, v Argentini so ga prepričevali, naj ne gre, a on se ni bal, več tednov je ostal v domovini. Ko se je vrnil v Argentino, je pripovedoval navdušeno o tem, kako je v Sloveniji lepo, ko so ga poslušali, mnogi so ga gledali križem. Kasneje so začeli zahajati tudi drugi v Slovenijo.

Pri nas je lik Janeza Hladnika gojila predvsem mama, ob sebi je imela njegovo fotografijo, za nas otroke je bil le stari stric, v Gorici pa ga je malokdo poznal. Šele kasneje sem tudi s pomočjo knjige razumel, kdo je v resnici bil ta “stari stric”, kakšna velika osebnost.”

ERIKA JAZBAR (1972, Gorica)

Klasična filologinja, po poklicu časnikarka, zaposlena na deželnem sedežu državne radiotelevizije RAI v Trstu, družbena in kulturna delavka na Goriškem, avtorica in urednica več knjig, odbornica pri založbi Goriška Mohorjeva družba.