V službi Cerkve in naroda
SPOMINI
msgr. Janez Hladnik
Mašo v somaševanju vodil upokojeni ljubljanski škof dr. Anto Stres
Uvodni nagovor v spomin na msgr. Janeza Hladnik, domači župnik Janez Petrič
V homiliji je dr. Anton Stres povezal delo msgr. Janeza Hladnik z Janezom Krstnik (današnji godovnjakom) in z državnim praznikom samostojnosti Slovenije
Prošnje so prebrali Zadrugarjevi
Nagovor za Očenaš podal msgr, Renato Podberšič
in Nagovor za podelitev miru
Zahvala za vodenje somaševanja dr. Antonu Stres
in zahvala domačemu župniku Janezu Petrič, za vso podporo pri izdaji knjige
Po maši se je nadaljevala slovesnost v Domu Krajanov Rovte
Spominsko slovesnost začeli s Slovensko Himno
Slovesnost povezoval Maja Nagode, Himno in pesmi je zapel Mešani pevski zbor Župnije Rovte
Pozdrav vseh navzočih
Spoštovani gospod škof dr. Anton Stres, spoštovani župan Berto Menard, predsednik goriške Mohorjeve družbe msgr. Renato Podbersič, lepo pozdravljeni Pozdravljamo pa tudi naše rojake v Argentini, ki so danes prek Hladnika z nami povezani.
Spoštovane gospe in gospodje, ki ste si danes vzeli čas in prišli od blizu in daleč na našo slovesnost v čast msgr. Janeza Hladnika. Velik dan je danes za naš kraj. Veseli smo, da nam je uspelo želje izpred let danes uresničiti. Pred nami je izjemno zanimiva knjiga spominov našega rojaka msgr. Janeza Hladnik. To zapisano pričevanje sega v čas naše polpretekle zgodovine, ki še danes bremeni slovenski narod. Kot vemo je bila prva izdaja pred štiridesetimi leti od takratne oblasti prepovedana. Komunistična oblast se je vedno bala resnice in prav ta prepoved daje še večjo težo zapisanemu. Župan občine Logatec g. Berto Menard nas je ves čas moralno in tudi finančno podpiral. Prosim župana g. Berta Menard, da nam spregovori.
Nagor župana občine Logatec Berto Menart
Hvala gospodu županu za njegove besede.
Veliko smo danes že slišali o njem in veliko še bomo. Janezek je bil povsem običajen otrok tistega časa. Prav nič ni kazalo, da bo nekoč postal tako pomemben mož. Tudi današnji otroci še ne vedo kako pomembni možje in žene bodo postali. Lahko pa že danes prisluhnemo kako ga skozi otroške oči vidijo otroci osnovne šole Rovte pod mentorstvom Petre in Ermine .
Osnovna šola Rovte je za spominsko slovesnost, prikazala nekaj dogodkov iz Hladnikovega otroštva
Moj rojstni kraj
JANEZ ŽUPNIK: Rojen sem bil na Petkovcu na častitljivi stari domačiji, ki je bila postavljena pred 300 leti.
22. decembra 1902 sem zagledal luč sveta. Naslednji dan so me nesli h krstu. Krščen sem bil v Rovtah pri krstnem kamnu sv. Mihaela.
Moji prvi spomini segajo v tretje leto mojega življenja. Tedaj so me mati razvadili za vse življenje razvade, ki mnogo otrok izpridi. Imel sem plavo skodelico, mati so mi pa dali jed v lončku.
MATI: Na Janezek, tu imaš močnik, jej (postavi lonček na mizo).
JANEZEK: Mati, moja skodelica je modra. Nočem močnika v lončku.
MATI: Danes boš jedel močnik v lončku, pa pika.
JANEZEK: Ne in ne. Hočem svojo modro skodelico.
MATI: Če nočeš, pa lačen bodi. (odnese jed z mize)
JANEZEK: (se drži za trebušček in joka) Mati oprostite, vse bom pojedel, tudi če bo v lončku. Tako sem lačen.
JANEZ ŽUPNIK: V zimskih večerih je bilo življenje nekaj prečudno lepega.
Včasih smo luščili grah in zbirali fižol, medtem, ko so mati brali zanimive povesti Mohorjeve družbe (prebere nekaj stavkov). Hlapec je phal pšeno ali kašo, oče so pletli košare, cajne so jim rekli, mati so preli, pastir je krojil vitre za pletenje košar iz leskovih palic. Petrček je že tudi skušal biti koristen pri delu.
Potem smo mali zlezli na peč in doživljali romantiko kmečkega večera kot opazovalci. Z Mici sva največkrat zaspala na peči. Ko je prišla ura počitka, se je pričelo joj in joj.
MATI: Janezek, Janezek, zbudi se, spat pojdi. (ga budi na peči)
JANEZEK: Samo še malo mati.
MATI: (ga izvleče s peči) Gremo spat.
JANEZEK: (skoči nazaj na peč in joka) Ko je pa tako nebeško toplo, mati pustite me na peči.
JANEZ ŽUPNIK: Malokdaj se mi je zdelo življenje tako krivično kot v onih trenutkih.
Zborček:
Ko sem še v srajčki skakal,
To je luštno blo.
Kolca v hiši sem potakal,
varval mačkico.
Tralala, tralala, trala, trala tralala. (2x)
JANEZ ŽUPNIK: Potem pa so mi nekega dne prinesli hlače.
Mama: Janez, zdaj si pa že velik, veš.
Janez: Vem, ja. Bom zdaj lahko tudi jaz kosil?
Oče: No, tako velik pa spet nisi.
Mama: Nekaj sem ti prinesla (pokaže hlače).
Oče: Samo veliki fantje nosijo hlače.
Janez: Ne, hlač pa nočem.
Mama: Moraš. Le obleci se. (Mu pomaga obleči hlače).
Janezu gredo hlače na živce, vleče jih dol.
(Otroci ga obkrožijo in se držijo za nos. Fuj! Smrdi!)
Micka: Mati, Janez se je pa v hlače podelal.
Mama (odide do Janeza): Janez, Janez, sleci hlače.
Mama odide prat hlače k potoku.
Deklice folklornega krožka zaplešejo. Pridne peričice
Oče: Janez, kje imaš hlače? (Ga lovi s šibo.)
Hlapec Jernač: A res misliš bit baba celo življenje?
Janez: Ne, baba pa ne! (Obleče si hlače)
Hvala učencem, mentorjem in vodstvu osnovne šole Rovte za sodelovanje.
Letos mineva natanko 70. let od časa, ko se je prva večja organizirana skupina povojnih beguncev podala čez Atlantik, kjer jih je po posredovanju Hladnika sprejela Argentina.
Hladnika, ki je odšel leta 1936 v Argentino, ker je svojo glavno skrb namenil takratnim slovenskim migrantom. V času med obema vojnama je bilo v Argentini večjo število Prekmurcev in pa Primorcev, ki so se v neznane kraje podali ne zgolj zaradi zaslužka ampak tudi zaradi fašizma. Prepotoval je deželo od juga do severa od vzhoda do zahoda, poiskal in skozi revijo Duhovno življenje povezoval slovenski živelj. Komaj si je ustvaril ugled med nezaupljivimi rojaki se je že znašel pred novim izzivom. Vojna in z njo komunistična revolucija v domovini mu je povzročala hude skrbi in težave. Močna komunistična propaganda je žal dosegla tudi rojake v Argentini. Čeprav so bile informacije o dogajanju v domovini skope je kmalu spoznal pravo stran OF. Vse njeno delo pa spoznal po vojni, ko je nase prevzel veliko breme reševanja begunstva Slovencev. Pri predsedniku Argentine Peronu je dobil dovoljenje za vselitev 10.000 Slovencev. Takrat pa spoznal, da se je njegovo delo šele začelo.
Letos mineva 40. let od izida njegovih spominov pri goriški Mohorjevi družbi. Zato dragi tukaj navzoči, danes ne bomo toliko govorili o njegovem življenju in delu. Skušali bomo predstaviti to novo knjigo, ki je danes pred vami in pa povedati nekaj o pomenu Hladnika za takratni in današnji čas. Za ponatis te, za branje tako zanimive knjige je v veliki meri odgovorna gospa Erika Jazbar. Več o nastajanju in vlogi goriške Mohorjeve družbe, kot tudi o svoji vlogi pri tem pa je najbolje, da pove kar sama. Erika prosim.
Zbor zapel: Njive so bele in nagovor Erike Jazbar
Hvala Erika za vaše besede.
Jutri je največji slovenski praznik zato se spomnimo njegovih besed, ko je dejal, da bo zavriskal ko bo lahko brez potnega lista potoval v Gorico. Ta želja čeprav ne povsem, se je uresničilo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Verjamemo lahko, da je bila tudi samostojna Slovenija njegova želja.
Pomembno delo je opravil za naše begunce in postal njihova prava legenda. Zgodilo pa se je tudi njemu, kot mnogim dobrim ljudem.
Jože Gladek je interpretiral delo Janeza Hladnik
in zbor zapel: Slovenija v svetu
Hladnik: Jože Gladek
Nehvaležnost je plačilo tega sveta. To sem seveda tudi jaz moral doživeti. Da se je le redko kdo tistih mladoletnih, katerim sem se podpisoval za varuha, prišel zahvalit, to se mi ne zdi čudno. Njim se je zdelo, da je bil moj podpis samo formalnost, niso pa vedeli za vsa pota, katera sem moral zanje storit.
Za bolne, kateri niso mogli dobiti dovoljenja, da zapustijo ladjo, je bilo pač treba tekati okrog oblasti; mislim, da nobene poti nisem opustil. Pa vendar sem pozneje slišal očitek, da nisem imel za njihovo stisko nobenega čuta.
Bolj v živo pa me je zadelo to, kar sem doživel od nekaterih rojakov, ki so v Slovenski vasi tako poceni prišli do zemlje, pa so mi potem podtikali, da sem na njihov račun obogatel. Računali in računali so s povečevalnim steklom, vse račune od mene terjali in dognali, koliko jih je zemlja več stala, kot bi po njihovem računu moralo znesti. V svoj račun seveda niso vključili nobenega pota, ki sem ga moral plačati zanje, prav tako ne nagrad, ki sem jih moral dajati tistim, kateri so imeli kaj posla z nakupom in razdelitvijo zemlje. Ni jim šlo v glavo, zakaj je zemlja po 12 ali celo 15 pesov kvadratni meter, če sem jo pa jez plačal po osem pesov. Da je šlo 27%vse zemlje za ceste, da je bilo treba dati 4% za fiskalno rezervo, da je bilo treba plačati tudi zemljo za bodoči dom in igrišče, kar je tudi zneslo 8% celotne površine, da je bil tudi kos 1.400 kv. metrov razlaščen za Avenido General Paz, vse to kar ni šlo v njihov račun. Vse to je zneslo 40% površine zemlje, ki jo je tudi bilo treba plačati.
Če bi izdelal račun za vse, kar je mene stalo, bi dokazal, da sem žrtvoval več kot 200000 pesov, kateri so bili vloženi v zemljo, ki je postala skupna last. Pa se mi je potem očitalo, da sem delal »umazano« kupčijo.
Zares me je zabolelo do srca, ko mi je leta 1952 eden od tistih – bilo jih je kakih osem – očital, da zato zavlačujem lastninske listine, da bi iz tega napravil dobiček. Niso pač vedeli, kako strašen boj sem imel, da sem dosegel na občini razdelitev, ker so zahtevali občinski možje, da moram plačati po en peso od metra. Kako ogromna vsota! Don Rufino Ponzanetti je slednjič razumel naš položaj in zastavil vso veljavo kot predsednik občinskega sveta, da je bila končno parcelacija odobrena brez dodatnih stroškov.
In kasneje spet sumničenje, zakaj da hočem prepisati zemljo na šolske sestre, namreč zemljo, ki je skupna last. Da imam za tem skrite načrte. Niso hoteli razumeti, kako je treba zavarovati skupno lastnino, da ne bi padla kasneje v roke tistim, kateri je nikdar ne smejo dobiti.
Celo mojemu bratu Nacetu, ki je velikodušno priskočil na pomoč s svojim darom, ko se je gradil dom, so podtikali, da »on že ve, saj je tako vse njihovo«, to se pravi Hladnikovo. Videli so, da raste cerkev svetega Jožefa. Pa so sodili: z našim denarjem se gradi. Hladnik krade od naših žuljev! Tako se mi je vse zagrenilo, da niti v Slovensko vas nisem hotel več iti. Moralo je biti že res nekaj posebnega, npr. če me je klical bolnik…
Seveda tako niso ne mislili ne govorili vsi. Bila jih je le peščica. Toda kar sem vsem zameril, je bilo, zakaj da jim drugi niso trdo stopili na prste. Kako je mogoče, da par kričačev ustvarja javno mnenje?
Ko je prišel leta 1957 škof dr. Rožman na svoj drugi obisk, je blagoslovil dom in temeljni kamen za novo cerkev. Da bi spor poravnali, so tudi mene postavili na častno listo in me imenovali za »častnega člana« Slovenske vasi.
Jaz sem to počeščenje odklonil. Nisem hotel iti po pergamenta, ko so me klicali. Povedal sem, da so mati otroka najprej umili, nato pa mu oblekli lepo srajco. Naj še oni tako narede. Najprej naj me operejo obrekovanja, potem bom pa sprejemal časti. Dokler pa sem v očeh nekaterih izkoriščevalec in tat, pa nočem sprejemati nobenih priznanj.
Nikakor nočem s tem v slabo luč postavljati rojakov Slovenske vasi, ki tega ne zaslužijo. Dobro vem, kateri so bili, ki so velikodušno vedno bili zraven, kadar sem jih kaj prosil. Najbolj izdatno je prispevala prav Slovenska vas za tlakovanje cest okoli cerkve. Najbolj so se odrezali za vsako nabirko, ki sem jo začel za cerkev, dvorano ali šolo. Zato povem, da sem bil na dnu srca vedno globoko hvaležen rojakom, ki so mi vračali dobro z dobrim.
V tistem neprijetnem ozračju se je zgodilo tudi, da so Slovenci iz cerkve Sv. Jožefa prenesli v svoje naselje slovensko službo božjo in to tako na tihem opravili, da sem mogel samo solzo utrniti ob misli, da je sedaj moje delo za Slovence na vsej črti končano. Ostal sem samo še župnik argentinske fare San José de Pompeo.
Pozneje se je vse seveda lepo poravnalo, pa le zato, ker jaz nisem več čakal, »da kdo pride oprat umazanega otroka«. Eden za drugim so se mi ponižno približali na razne načine in tako povedali, da jim je žal onega početja.
Ali mora res človek umreti, da začnemo o njem govoriti tudi dobre stvari? Naj nas te njegove besede spodbudijo, da že danes začnemo v soljudeh prepoznavati dobo in jim to tudi povedati. Pohvala nas nič ne stane, pohvaljeni pa z njo veliko pridobi.
Tudi mi se bomo danes zahvalili vsem, ki so pripomogli, da je knjiga zagledala luč svet in vsem ki so pripomogli pri današnji slovesnosti.
Zahvala vsem zaslužnim za današnjo slovesnost in da je knjiga Od Triglava do Andov ponovno zagledala luč sveta.
Kot prva, ki si zasluži našo skromno pozornost je gotovo Erika Jazbar. Brez njene povezovalne vloge in njenega znanja pri takem delu bi nam težko uspelo. Iskrena hvala Erika za vašo nesebično pomoč.
Hvala goriški Mohorjevi družbi in njenemu predsedniku msgr. Renatu Podberšič
Hvala predsedniku KS Rovte Viktorju Trček.
Hvala županu občine Logatec Bertu Menard
Da je knjiga lahko ponovno izšla je bilo potrebno besedilo spraviti v elektronsko obliko. Zato ima zasluge Ivanka Koprivc, ki je knjigo pretipkala. Iskrena Hvala Ivanki.
Pretipkano je bilo potrebno urediti v računalniku. Zbrati in dodati fotografije. Vse skupaj prestaviti javnosti na spletni strani župnije Rovte. Iskrena hvala Petru Hladnik za skrbno opravljeno delo.
Motor z veliko pozitivne energije od ideje do realizacije, vedno pripravljen za pomoč naš Hieronim Kavčič. Hvala Ronko za vaš trud.
Hvala osnovni šoli Rovte, njenemu ravnatelju Mitju Turk in mentoricam Petri in Ermini.
Hvala cerkvenemu pevskemu zboru župnije Rovte in njenemu vodju Janezu Treven.
Da so pri mašnem petju svečano donele naše orgle se moramo prav posebno zahvaliti organistu Romanu Marolt.
Vlogo Hladnika je tudi danes izvrstno izpeljal Jože Gladek. Iskrena Hvala
Hvala Nevenki Malavašič za njen prispevek.
Iskrena hvala Maji Nagode za sproščeno vodenje današnje slovesnosti.
Na koncu se zahvala Jožetu Leskovec, za pripravo današnje slovesnosti iskrena Hvala.