Z pesmijo, besedo in sliko o delu msgr. Janeza Hladnika
V službi cerkve in naroda za blagor domovine.
Uvodna pesem: Pozdrav
Spoštovani obiskovalci današnje prireditve dragi sorodniki msgr. Janeza Hladnika. Lepo pozdravljeni v Rovtah.
V zgodovini slovenskega naroda je bilo veliko ljudi, ki so z svojim delom pripomogli, da so dozorele sanje mnogih o samostojni državi. Veliko jih poznamo in se o njih učijo v šolah. Trubar, Prešeren, Cankar, Maister, Slomšek in še mnogi drugi. Žal pa so tudi taki o katerih vemo bolj malo ali pa nič in eden takih je tudi naš rojak msgr. Janez Hladnik. Za to smo se odločili širši javnosti predstaviti njegovo življenjsko pot in delo. Ob kulturnem prazniku in v letu, ko praznujemo petindvajseti rojstni dan naše države je seveda pravi čas za to.
V preteklem letu je minilo 50 let od njegove prezgodnje smrti. Letos mineva 113 let od njegovega rojstva. Že lani smo se spominjali tragedije ob koncu druge svetovne vojne. Tragedije naših rojakov, ki so bili pregnani iz svojih domov in so nove življenjske priložnosti morali iskati v tujih deželah. Velika večina, skoraj 8000 Slovencev tako pristane v Argentini. Tukaj pa je glavno vlogo imel prav Hladnik.
Pesem: Logaški Vokalni kvartet : Slovenec sem
Hladnik Janez se je rodil na tristo let stari domačiji po domače v Rupi na Petkovcu, 22. decembra leta 1902 v veliki družini štirinajstih otrok, kot tretji po vrsti. K svetem krstu so ga naslednji dan nesli v cerkev Svetega Mihaela v Rovte. Otroštvo je imel v zelo lepem spominu in se je le težko sprijaznil z željo staršev, da gre v šole. K temu je pripomogla poškodba, ki jo je dobil med otroško igro. Ta poškodba ga je spremljala skozi vse življenje in je botrovala tudi njegovi prezgodnji smrti.
V zelo lepem spominu mu je bila farna cerkev in gospod Matevž Sušnik, ki je večkrat tudi obiskal njihov dom. V spominih opisuje napredek, ki ga je prinesel prihod gospoda Matevža v Rovte. Plod njegovega dela je bila uspešna kmetijska, gospodarska zadruga in vodovod. V letih 1910 do 1913 je bil zgrajen prvi gasilski dom za katerega je zemljišče prispeval prav Sušnik. Po zaslugi gospoda Matevža Sušnika so se uvrstile Rovte med napredne kmečke vasi. Tedaj so dali cerkvi prenovljeno notranjost, tako da je bila cerkev sv. Mihaela v Rovtah ena najlepših podeželskih cerkva ljubljanske škofije.” Cerkev nam je bila kot nebeška vrata, polna svetlobe, lepote in veselja. Zato smo se otroci z izredno resnostjo pripravljali na prvo spoved, sveto obhajilo in na birmo” se je spominjal Hladnik.
V tej cerkvi je bil tako krščen. V njej je opravil prvo spoved, prvo obhajilo in sveto birmo. Kasneje 17. julija 1927 pa je imel še novo mašo.
Pa si poglejmo kako je do nje prišlo.
Že prej smo omenili poškodbo noge, ki ga je spremljala. Kot sam pravi mu je večkrat prišlo prav, da mu kakega neprijetnega dela ni bilo treba opravit. Dostikrat pa so mu tudi odsvetovali delo, ki bi ga rad opravil in se z njim postavil. Zato je bila na koncu zadnja očetova beseda ; »Šel boš, pa amen!« In tako je bil poslan v Škofjo Loko stanujoč pri tujih ljudeh, v šoli in cerkvi pa mu je še vedno odmevala pesem.
Pesem: V dolinci prijetni je ljubi moj dom
Po četrtem razredu ljudske šole je napisal prošnjo za sprejem na gimnazijo v zavod svetega Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. Prošnja je bila ugodno rešena, 15 .septembra 1914 je opravil sprejemni izpit in bil sprejet.
V letu 1915, ko Italija napove vojno Avstriji je mobilizacija zadela tudi njegovega očeta.
Vojni dogodki in naravno teženje narodne miselnosti so leta 1917 dobili javen izraz v tako imenovani majniški deklaraciji. Za študente je bilo to nekaj prepovedanega. Višja oblast je strogo pazila, da se pred njimi prikrije, kaj se v narodu godi.
Šele ob koncu šole so se srečali s temi novicami. Prav tisto leto je umrl dr. Janez Evangelist Krek, glavni borec za slovenske pravice v Avstriji.
Za velike počitnice 1918 je bil na Trebelnem pri stricu, prav tisti čas, 17. avgusta, ko so odkrili dr. Kreku spominsko ploščo v Šentjanžu na Dolenjskem. Tam se je tudi prvič srečal z dr. Korošcem .
Bil je to izredno domoljuben dogodek. Veličastna manifestacija slovanskega prebujanja in tudi čutenja slovenske skupnosti, kajti tam so se srečali glavni slovenski možje, na katere je padala odgovornost v urah, ko se je že predvidevalo, da bo Avstrija razpadla.
»Hej Slovani, naša reč slovanska. . .«, je odmevalo na vse strani.
Zlom Avstrije
Pripravljal se je počasi zlom tisočletne habsburške monarhije. Avstrija je nezadržno umirala.
Tako se je vrnili v peto gimnazijo. Profesorji so le najbolj zaupnim kaj povedali. Saj tudi ni bilo varno, ker je bilo takrat vse polno najvažnejših slovenskih osebnosti pod ključem, kot se je to zgodilo tudi Ivanu Cankarju.
Preboj na solunski fronti, poraz pri Verdunu v Franciji, Rusija tudi ni več bila v boju, ker je v njej vrela komunistična revolucija, vsepovsod se je rušilo. Zdrobila se je avstrijska fronta na Piavi. Ne toliko zaradi italijanske akcije, temveč zato, ker so vsi avstrijski narodi položili orožje in se niso hoteli več bojevati za Nemce in Avstrijo.
Pesem: Oj,Doberdob
Tako je bilo vojne konec. Toda strah in groza: Italijani pravijo, da so zmagali. Da so Avstrijo porazili. In res so v »zmagoslavnem« pohodu hoteli osvojiti vso našo deželo. Tudi na Petkovec so prišli. . . Šele na potu proti Vrhniki so se srečali s srbsko vojsko.
Italijanska okupacija
Italijani razen kokoši, jajc in mačk niso ničesar vzeli. Le redko se je dobil kateri, ki se je trkal na prsi, češ da so nas prišli »odrešit«. Živeli so na svoje stroške. Še več! Bilo je njihove menaže toliko, da se je tisto zimo največ prašičev odebelilo s pomijami iz italijanskih kotlov. Italijani so se kmalu umaknili iz Rovt in Petkovca onstran Kalc pri Logatcu in na Trate.
Vsak poln spominov, vsi pa prekipevajoč domoljubja, so se tako zbrali v sedmi gimnaziji jeseni leta 1920.
Pesem: OMPZ Notranjska. N’mav čez izaro
Izgubljena Koroška
»N’mav čez izaro, n’mav čez gmajnico…« kolikokrat so zapeli te besede in sanjali čez Karavanke v Korotan! V dve coni je bila takrat razdeljena slovenska Koroška. Dvakrat naj bi šli na plebiscit. Če bi dobili prvega, bi šli še drugič, tako da bi bilo naše ne le ozemlje južno od Drave, temveč tudi Celovec in samo Gosposvetsko polje, zibelka slovenske zgodovine. Vsi Slovenci so tedaj trpeli za Koroško. Študentovski izleti so vodili tja mladino.
Tudi Hladnikov razred je šel na izlet. Do Podrožce in nato peš tja do Vrbskega jezera. Polna doživetij je bila njihova pot skozi Vetrinje, sloviti samostan, ki je bil trideset let pozneje prizorišče slovenske tragedije; nato na jezero…
Bili so navdušeni in je pesem odmevala na vse kraje. Pa so zapeli tudi: »Dok će nama, dok će nama Miloša Junaka… dok će nama Obilić Miloša.« “Tedaj se nismo zavedali, da je bila ravno srbska navzočnost na Koroškem glavni vzrok, da smo izgubili oktobrski plebiscit leta 1921.” Se je spominjal Hladnik. Namesto Srbov naj bi SHS poslala slovenske fante, ki bi znali simpatizirati z našimi ljudmi.
PESEM: OMPZ Notranjska .Rož, Podjuna, Zila
Lucas Samoza Osterc . Tam kjer teče bistra zila
Odločitev za duhovnika
Po končani gimnaziji v škofovih zavodih se je odločil za študij gozdarstva na zagrebški fakulteti. Tam pa je ostal le štiri dni, nato se vrne domov. Po božiču ga je pokliče stric Janez, da mu gre pomagat na Trebelno pri letnem obračunu. V tem času je bil stric premeščen v Šentvid pri stični. Pomagal mu je pri selitvi in tam ostal do poletja. Ta čas pa je v njem zorela misel, da postane duhovnik.
Čez poletje je tako delal na kmetiji. Sredi septembra zvečer pa pove mami, da zjutraj ne bo delal, ker gre k maši. Po maši je šel v župnišče in naredil prošnjo za semenišče. Mati ni mogla skrivati solz, ko ji je ob vrnitvi zaupal svojo odločitev. »Bog bodi zahvaljen,« je do veselja zajokala.
V začetku se je težko učil. Potem pa se mu je odprlo, kot je sam pisal. Tako je študiral celo časnikarstvo, in je kasneje postal tudi dopisnik za Slovenca in Domoljuba.
Dr. Ehrlich Lambert
V tretjem letu bogoslovja je zašel v delovni okoliš prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Mož z »velenemškim« priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi. Njegovo mladostno navdušenje, živahnost je študente očarala, tako jih navdušeno pognal na delo za narod in Cerkev.
Pesem: OMPZ Notranjska. Pa se sliš,pa se sliš
Pritrkovalci:
Petkovski zvonovi
Leta 1917 nam je cesar tudi zvonove pobral. Jokali smo za njimi, ker so prelepo peli. Posebno za najmanjšim, ki je bil gotovo petsto let star. Fantje so se namenili, da bi jih ukradli in skrili, toda ker so se razbili, ni bilo vredno truda.
Ko je bilo vojne konec, so zvonovi najprej zapeli v Rovtah. Toda Petkovec tudi ne sme ostati brez. In v juliju leta 1924 dobimo nove zvonove.
Noč za nočjo so se zbirali fantje in dekleta in pletli vence, s katerimi so nato okrasili cerkev, zvonik, zvonove, vozove zanje in stene v notranjosti. Hladnikova naloga je bila, da sprejme zvonove s slovesnim nagovorom. Seveda se je potrudil in množica je bila navdušena. Njegov prvi javni nastop je bil to.
Pritrkovalci:
Nova maša
Nova maša je bila v Rovtah 17. julija 1927. Govornik na novi maši je bil France Gabrovšek, prezbiter asistens pa stric gospod Janez Hladnik. Za geslo si je izbral: »Glej, prihajam, da izvršim Tvojo voljo.«
Kaj je pomenil Slovencem duhovnik, se je pokazalo ob novih mašah. Rekli so:Vredno je iti na novo mašo, pa četudi si izrabiš nove podplate.
Vsa veličina in ves napredek našega naroda sta prišla po duhovnikih, tako je bilo od nekdaj v narodovi duši zapisano. Zato ne gre pri tem za bahaštvo novomašnikove družine. Vse sorodstvo in vse soseske hočejo tako in prispevajo, da bi bila nova maša res slovesnost vseh slovesnosti.
Kaplan v Metliki
14. avgusta 1928 se je tako podal na svojo prvo službo v Metliko. Pot ga je vodila proti Novemu mestu skozi Rožni dol v Belo krajino.
Pri obeh mašah, ki sta bili redni farni, je bilo polno naroda. Prav tako tudi ob 10.30. Seveda, ko pa je imela tedaj fara preko 6000 prebivalcev. V cerkvi more sedeti v klopeh štiristo oseb, nekaj jih pa stoji. Tudi pri osmi maši, ki ni bila med rednimi, je bilo par sto ljudi. Tako je prihajalo k vsem mašam kakih 2600 oseb. Torej je še vedno precej takih, ki ne pridejo k maši. Tako je delal svoj račun mladi Kaplan.
»Gotovo«, je pojasnil gospod Vinko, »mar meniš, da bodo meščani vsi hodili farja poslušat? Smo pač v napredni Metliki. Da, dragi gospod Janez, tukaj imamo precej takih, katerim se zdi, da Bogu niso ničesar dolžni. In hvala Bogu, da so bili tukaj vedno dobri, odlični duhovniki, za katerimi je ostala lepa sled, kot gospod Baraga.«
Tako se je 1. Septembra nastanil v Metliki.
HLADNIK:
Krepko me je zapreglo tudi delo. Imel sem vsak dan po najmanj tri ure šole in imel sem fantovsko organizacijo. Skoraj vsak dan je bila maša zunaj kje na podružnicah, vreme pa ni bilo vedno ugodno za hojo. Počitka sem malo užil. Šele zvečer proti polnoči, ko je v maju slavček zapel večerno pesem v gaju pod oknom, sem se tudi jaz ovedel: dosti je. Zjutraj ob petih je pa spet slavček zapel in tako sem vedel, da bo treba vstati.
Strašna zima
Po novem letu 1929 je začelo pritiskati. Mraz na mraz, sneg na sneg. Bilo je 29 stopinj Celzija pod ničlo skoraj cel mesec februar. Snega pa je bilo ponekod čez meter na debelo. Na oknih, ki so bila dvojna, je bilo znotraj in zunaj vse zamrznjeno. Krasne ledene rože so nadomeščale zavese, čeprav je v pečeh ves dan gorelo.
Spet so se mu ponovile težave z želodcem, verjetno tudi zaradi hudega mraza. Dolgo ni mogel zaspati in ko ravno zaspi ga že zbudi trkanje po vratih. Odpre okno in vpraša:
HLADNIK:
»Kaj je?«
»Mežnar iz Drašič. Gospod, bolnico imamo v vasi. Prosi, da bi prišli z Bogom.«
Jaz pa sem bil tako reven! Trepetal sem od mraza in se zvijal v bolečini.
»Imam voz,« je dodal čakajoči.
»Tudi če bi ga ne imeli,« sem vzdihnil, kajti v takem mrazu je bolje hoditi kot se peljati na vozilu. Pa kaj sem hotel! Moja dolžnost je bila to in sem se kar hitro odpravil. Z Jezusom na prsih sem molil rožni venec z Mežnarjem.
»Ki je za nas krvavi pot potil…« Pa sem si mislil: »Gospod, ali je v to vključeno tudi: »Ki je na nas zmrzoval«? »Tudi, tudi,« sem slišal odgovor. »Saj v tebi zmrzujem, če si res moj in če živim jaz v tebi; si že pozabil, kako si doumel pred novo mašo moje mašništvo?« »Da, Gospod,« mi je postalo lažje.
Čez tri dni najdem v cerkvi isto žensko, ki je bila na pragu smrti oni večer, ki se je pobožno zahvaljevala Jezusu za zdravje in nato je še mene poiskala ter se mi zahvalila: »Gospod, hvala vam! Zdravje ste mi prinesli obenem z Jezusom.«
Živkovićev režim
Tako vpet v novi službi, ki ni bila samo delo za duhovno ampak tudi za posvetno in gospodarsko rast je bil zaradi svoje priljubljenosti predvsem pri mladini kmalu tudi politično angažiran.
V to cvetoče versko in kulturno življenje pa je udaril kot strela z neba 6. januarja 1929. Živkovićev režim, ki je hotel končati z vsem slovenskim in tudi z vsem katoliškim.
Žalostni so prišli fantje k meni in rekli: »Gospod Janez, kaj pa sedaj?«
HLADNIK:
»Takoj popoldne pridite, vsi ki morete in na konjih!« taka je bila moja beseda. Bilo je snega do kolena. Ob eni popoldne se pripodi dvajset fantov na konjih. Takoj je bil tudi moj na mestu. Mestna gospoda je bila deljena. Nekateri so z nami simpatizirali in bili navdušeni nad našim početjem, drugi so pa besneli. S ploho kep so nas obsuli. Pa sem jaz pravi čas spravil klobuk na varno, kajti hoteli so mi ga zbiti z glave.
Hajdi, Liska, sem dejal, pa smo skočili in zajahali smo ven med vinograde, kjer smo praznovali začetek naše borbe. Posnel sem par fotografij, ki so me spremljale v spomin na te dogodke.
Čez nekaj dni pride drugi udarec, ki nas je še bolj prizadel. Metliko so odrezali od Slovenije, ki je postala nova Dravska banovina in jo priključili k Savski banovini s sedežem v Zagrebu. Torej so nas prodali Hrvatom! Metliški kos Bele krajine je bil odtrgan od Slovenije, kamor je spadal od pamtiveka.
In še tretji sunek: Metlika je postala novo glavarstvo. »Srez« Metlika se je imenovalo po srbski besedi glavarstvo.
Proti temu narodnemu zločinu, da so nas prodali Hrvatom in proti metliškemu »srezu« pač nismo imeli nasprotnega sredstva. Zato smo po treznem preudarku odločili, da bomo k umazani igri naredili lep obraz.
Tako se je pripravil velik banket, h kateremu so tudi nas povabili, to se pravi župnika, mene, naše župane in glavne može. Večina je bila mnenja, da je dovolj, da nas gre nekaj. Šel sem jaz in majhna skupina z menoj.
Z velikansko potrato so pripravili banket in mi smo pozorno poslušali, kajti tedaj smo šele zvedeli, kdo so krivci tega izdajstva. Ko so vsi vse povedali, se tudi jaz prijavim k besedi.
Pa pravim: »Gospoda, slavimo pomemben dan. Spominjamo se starih dni in slavnih časov, ko so metliški mejni grofi vodili vojsko in strumno stopali v boj proti sovražnikom Turkom, ki so deželi prinašali grozo in smrt. Danes praznujemo spet ta dogodek, ko je dobila Metlika čast mejnega grofa v osebi okrajnega načelnika. Smo različnih mnenj, kje je sreča in bodočnost Metlike. Bodočnost bo pokazala, če imamo bolj prav mi ali vi, ki danes praznujete svojo zmago!«
Burno ploskanje je povedalo, da sem pravo zadel.
Kresovi gore
Borba za slovensko Metliko leta 1930 je dobro uspevala. Vsa Slovenija se je dvignila in smatrala Metliko za punčico svojega očesa. Pa je prišlo prej kot so pričakovali. Neki dan, ko se je vračal iz šole proti domu mu nekdo priteče nasproti in pove: »Gospod, pravijo, da smo spet pod Ljubljano.«
HLADNIK:
Poženem kolo, kar se je dalo. Makar, metliški oštir in v politiki nasprotnik, sicer pa osebno moj prijatelj, reče: »Vidiš, gospod Janez; kaj si naredil? Tu stoji, da so nas poslali nazaj pod Ljubljano.« Držal je v roka dnevnik Jutro. »Ne tebi ne Jutru ne verjamem, Hočem videti v Slovencu,« sem menil in se pognal na pošto, kjer sem dobil svoj časopis.
Res je bilo tako. Metliško glavarstvo je bilo spet dodeljeno Ljubljani. Pohitim k Makarju in zavriskam
»Kaj noriš, kaplanček!« pravi Makar.
»Ne norim, pač pa sem vesel in imam biti za kaj! Tako bom spet vriskal, kadar bom šel v Gorico lahko brez potnega lista.«
Takoj sem razposlal glas fantom po vseh vaseh, da morajo nocoj goreti kresovi po vseh vaseh.
Še sem se obrnil nazaj in povabil: »Makar, nocoj si povabljen v kaplansko klet. Pa na svidenje!« Pognal sem naprej in že sem bil pred glavarjem.
»Kaj pa je, gospod Janez, kaj se tako mudi?« je hitel glavar.
»Prišel sem, da vam čestitam!«
»Kaj mi boste čestitali,« je menil in me debelo gledal.
»Vam čestitam, ker ste od sedaj pod Ljubljano in pod slovensko oblastjo, kamor vsi spadamo.«
»Pa se vam zdi, da bo to za nas dobro?«
»Gospod glavar: zame in za vas in za ves narod!«
»Gospod Janez, potem pa jaz čestitam vam!«
Pa sem pohitel domov, da vse prav in dobro pripravim, za kres, v brk metliški jari gospodi, ki se je igrala s Slovensko krvjo. In so res goreli kresovi na dolgo in široko.
Prva misel na Argentino
Leta 1928 mu je prišel v roko časopis, ki ga je izdajal duhovni svetnik Merkun, kateri je bil pohitel čez morje za množico Slovencev, ki so se selili v Argentino. Zvedel je, da v Argentini mnogo tisoč Slovencev, da pa ni nikogar, ki bi jim povedal kaj o Bogu v lastnem jeziku.
V Zagrebu
Politična aktivnost v Metliki mu je nakopala nasprotnike, ki so si ves čas prizadevali za njegov odhod. Aktivnost pri pripravi volitev ga je pripeljala celo na zatožno klop, kjer je bil obsojen na 6 mesecev. Pokliče ga škof v Ljubljano, da mu predstavi položaj. Nato je bil premeščen v Zagreb.
Dne 12. novembra 1933 se predstavi Slovencem v Zagrebu. Bilo jih je v mestu kakih deset tisoč. Največ jih je bilo iz Štajerske. Na drugem mestu so bili Slovenci iz Bele krajine, nato pa iz vseh krajev v Sloveniji, tudi iz Primorske, zasedene po Italijanih.
Slovensko središče je bil »Slomškov dom«. V prostorih »Slomškovega doma« je bila tudi »Danica«, društvo slovenskih katoliških akademikov. Obstajala je poleg tega igralska družina, ki je pogosto prirejala odrske predstave.
Njegovo delo je bilo dušna skrb za vse Slovence in duhovno vodstvo organizacij. Imel pa je tudi delo časnikarja.
Pesem: Kvartet. Oj, Triglav moj dom.
Spet misel na Argentino
HLADNIK:
Neki dan mi prinese poštar revijo »Duhovno življenje«, ki jo je začel izdajati izseljenski duhovnik Jože Kastelic za Slovence v Argentini. Torej se je le dobil duhovnik, ki je šel v Argentino! Tako je sedaj nepotrebno, da bi jaz še kaj na to mislil. Ko pa začnem revijo prebirati, sem kmalu sprevidel, da išče g. Kastelic pomočnika.
Pa dobim prav tedaj nenaden obisk. Bil je Skopski škof dr. Janez Gnidovec, nekoč moj rektor v škofovih zavodih v Šentvidu. Le kaj ga je prineslo? Kmalu sem zvedel. Poznal me je in je prišel poskusit, če bi me mogel pridobiti za Južno Srbijo.
No, ta je pa lepa! Na vse kraje naj grem, vsepovsod naj se potikam in vendar moj poklic naj bi bil od začetka kaplan in kasneje župnik kje v Sloveniji. Ljubeznivo sem ga odpravil, a vseh teh znakov božjega vabila ne zavrgel.
Smrt kralja Aleksandra
Živkovićeva politika se je še vedno držala. Sicer so popuščali, toda diktatura je naprej stiskala Slovence.
Pred odhodom iz Metlike je dobil poziv na prestajanje kazni. Pridobil si je zdravstveno potrdilo in zapor je bil prestavljen za pol leta.
Pa je tudi tega pol leta hitro minilo. Med tem pa so padli 9. oktobra streli v Marseillu. Jugoslovanski kralj Aleksander je postal žrtev atentata in z njim francoski zunanji minister Barthou.
Dve novici sta tiste dni polnili časopise: smrt kralja Aleksandra in mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu. Ta dogodek nikakor ni bil brez pomena, kajti vabilo g. Jožeta Kastelica mu je še vedno odmevalo.
Iz Zagreba v Kostanjevico
Prej kot v letu delovanja v Zagrebu je bil odpoklican. Zadnji dogodki so močno vplivali na odnose z Hrvati. Njegovo delo pa je obrodilo sad, kajti prej je bilo nemogoče uradno postaviti slovenskega duhovnika v Zagrebu. Takrat pa je imel ljubljanski škof uradno prošnjo, da pošlje duhovnika v Zagreb le Hladnika mora odpoklicati.
Tako je bil točno eno leto v Zagrebu. Prišel je 11. novembra 1933, odšel pa 12. novembra 1934.
Kaplan v Kostanjevici
Odkar je bila sprejeta vidovdanska ustava in izbrisano ime SHS ter je nastopilo uradno ime »Jugoslavija«, je razpoloženje Hrvatov proti Slovencem vse bolj raslo. To se je seveda čutilo tudi v Zagrebu. Oni so hoteli biti radičevci in menili, da jih lahko samo ta ekstremizem dobro rešuje.
V teh okoliščinah je prišel v Kostanjevico. Z župnikom sta si porazdelila delo. Njegovo je bila šola, prosvetno delo, katero je poživil z dejavnim dramskim odsekom in z ustanovitvijo knjižnice. Bila je to že tretja, ki jo je poklical v življenje: prva na Petkovcu v svojem rojstnem kraju, druga v Metliki.
Evharistični kongres v Ljubljani
Leta 1935 se je vršil v Ljubljani sloviti evharistični kongres. Pri pripravah nanj je bil zelo aktiven. V Ljubljano je peljal 140 oseb od tega 80 otrok, ki so bili navzoči pri vseh slovesnostih.
Izseljenski duhovnik
V Juliju 1935 je bil na duhovnih vajah v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po končanih duhovnih vajah stopi do škofa dr. Rožmana in mu reče:
HLADNIK:
»Prevzvišeni, ne bi hotel da postanem žrtev pustolovskih sanj, a tudi ne bi hotel, da mi ostane očitek, da sem se izmaknil rokam božje Previdnosti. Že dolgo se mi vsiljuje misel na Argentino. Zaradi bolezni sem jo enkrat že pokopal. Toda sedaj, na duhovnih vajah, je spet tako vsiljivo stopila predme, da ne morem mimo nje, ne da vas vprašam za svet. Kaj se vam zdi, ali naj grem ali naj te sanje dokončno pokopljem?«
Pa presodi gospod škof: »Gospod Janez: pojdite! Bil sem v Severni Ameriki in videl, da je duhovnik našim ljudem v tujini nujno potreben. Doma ne bo nihče umrl brez Boga, če ne bo sam tako hotel; če pa vi greste med izseljence, boste tam marsikomu odprli vrata, ki bi mu jih drugače nihče drugi ne mogel. Kar pripravite se! Gospod Kastelic vedno priganja, naj še koga najdem. Vas je poslala božja Previdnost. Pojdite!«
Nemudoma v zapor
Ob pripravah na pot v Argentino je od prijatelja sodnika izvedel, da se pripravlja aretacija. Ni jo čakal in jo hitro ubral proti domu na Petkovec.
Čez dva dni je dr. Korošec prevzel notranje ministrstvo. Drugi dan je bila objavljena amnestija, ki je rešila tudi njega.
Brez skrbi se je vrnil v Kostanjevico. Takoj stopil na glavarstvo v Krškem in dobil potni list za Argentino. Odločil se je za francosko linijo in proti koncu leta 1935, vzel karto za ladjo »Massilia«.
Slovo od matere in od doma
Po božiču in novem letu je skočil domov na Petkovec. Načrt za pot je bila narejena. Zbrali so se sestre, bratje razen Ivanke, ki je bila redovnica. Zapeli so: »V dolinci prijetni je ljubi moj dom, nikoli od njega podal se ne bom…« Ni šla od srca, ker ni odgovarjala resnici.
Stopil je še do domače cerkve, poslovil se je od župnika in prijateljev iz Rovt. Od cerkve ,kjer je prejel vse zakramente. Od te cerkve, kjer so tako nebeško lepo peli, od teh zvonov, katerih ni enakih na svetu.
Nato je prišlo dokončno slovo. Že je bil naprežen konj. Peter z bičem na koleslju, mati z blagoslovljeno vodo: »Pojdi v božjem imenu. Bog in Marija naj te vodita« Vsako jutro bom pogledala na sonce in vsak večer na zvezde in luno in bom vedela, da jih tudi ti vidiš.« Poslednji stisk roke in poslednja beseda.
HLADNIK:
»Mati, če Bog da, čez pet let se zopet!« Pa jih je moralo miniti štirikrat pet, da sem se vrnil na Petkovec…
Zbogom Kostanjevica in Metlika
Zadnji teden pred odhodom je še enkrat obiskal Metliko in Kostanjevico, da se tudi tam poslovi. Povsod so mu pripravili lep poslovilni sprejem.
Poslovil se je še od škofa dr. Rožmana, ki mu je zagotovil, da je vedno dobrodošel, če mu tujina nebo ustrezala.
HLADNIK:
Ob sedmih sem že sedel udobno na vlaku in tako odrinil iz Ljubljane 5. februarja1936. Še en pogled na ljubljanski grad, pa sem krenil na daljno pot. Pa že smo drveli proti Brezovici in skozi gozdove. Spodaj je ležala Cankarjeva Vrhnika. In že je bilo tu logaško polje. Gori me je pozdravljala v poslednje slovo petkovska cerkvica ter daljni odmev pesmi, tolikokrat zapete: »Pa nikoli več, pa nikoli več, ne grem s Petkovca jaz preč!« Solza mi je orosila oko.
Domovina mi je nudila zadnji pozdrav: ples snežink! Kdo ve, če ga bom še kdaj doživel?
PESMI: Logaški vokalni kvartet ; Goreči ogenj brez plamena
Pot je načrtoval tako, da si je vmes ogledal znamenitosti v Trstu, Milanu, Parizu in tudi za postanek pri Lurški Mariji je bilo dovolj časa. Tako je ravno na današnji dan 13. februarja pred osemdeseti leti daroval mašo pri Lurški Mariji. Ta obletnica ni bila načrtovana, ko smo določali datum prireditve.
16. februarja 1936 ob 10 uri je ladja izplula iz pristanišča na pot čez Atlantik in Evropa je ostala za njim. Med potjo si je veliko časa vzel za učenje novega jezika. Zadnji dan vožnje je bila nedelja. Pot že ni bila več samotna. Počasi se je pričelo kazati obrežje z zgradbami. Z nočjo so bili v buenosaireškem pristanišču.
HLADNIK:
Imel sem nekaj naslovov. Enemu, Mucu iz Drašičev, čigar žena in hčerka Mimica sta nedavno tega prišli iz Evrope, sem sporočil svoj prihod. Upal sem, da me bodo čakali. Toda bilo ni nikogar, niti psa, ki bi me oblajal. Bridko sem občutil to in zato sem se tem bolj potrudil pozneje, ko so prihajali brezdomci v Argentino.
Še isti večer sem si privoščil majhen sprehod po Buenos Airesu. Hotel sem videti, kakšno podobo ima to velemesto.
Tujega, zelo samega, tako neskončno samega sem se počutil, da bi kar zajokal. Res me je bolelo, da nisem našel živega bitja, ki bi mi prišlo stisnit roko v pozdrav. Vzel sem v roke molek in pri drugi skrivnosti obiskanje tete Elizabete, sem doumel, da je tako tudi dobro in prav. Komaj sem zmolil molitev do konca, je minila moja otožnost in sladki sen me je prestavil v deželo pozabe.
Še ena pomoč iz domovine
Gospod Kastelic je ves čas želel dobiti tudi kakega primorskega duhovnika za delo med primorskimi rojaki. Po daljšem prizadevanju je prepričal g. Davida Doktoriča.
Ko so si nato razdelili svoje delo, je po nasvetu dr. Izidorja Cankarja prevzel g. Doktorič skrb za Slovence in Jugoslovane v Urugvaju. Skupna zadeva vseh treh duhovnikov je bilo »Duhovno življenje«.
Urednik revije«Duhovno življenje«
Ta revija, ustanovljena sprva kot priloga »Slovenskega lista«, se je leta 1934 osamosvojila. Ustanovitelj in prvi urednik je bil g. Jože Kastelic.
Pred prihodom v Argentino sta izšli že 102 številki. Tudi Hladnik je revijo dobival že v Zagreb in Kostanjevico. 6. marca 1936 je izšla 103. številka, ta pa že pod njegovim vodstvom.
Poleg tega je bil odgovorni urednik »Slovenskega lista«. Tudi v tistem tedniku je izšlo mnogo njegovih črtic in slik, ki jih je posnel med obiski pri Slovencih.
Največja naklada »Duhovnega življenja« pod njegovim vodstvom je dosegla dva tisoč izvodov.
Kongres Kristusa Kralja v Sloveniji
Po veličastnem evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani se je začela priprava na kongres Kristusa Kralja. Takrat se je ponudila priložnost, da se pripravi romanje v domovino vendar zaradi Hitlerjeve dejavnosti v Evropi to ni bilo več mogoče.
Začetek druge svetovne vojne
Kmalu po tistem, bilo je 3. septembra že ponoči, je zaslišal kričanje časopisnih raznašalcev bolj glasno kot navadno: »Začel se je vojni ples. Hitler je vdrl na Poljsko, boji v Gdiniji in Gdansku.«
HLADNIK:
Zagomazelo me je po vsem telesu. Vedel sem, da se je požar vnel. In kje se bo ustavil? Tudi sem vedel, da naši Švabi v Slavoniji in Kočevarji v Sloveniji sanjajo o velikem nemškem rajhu, ki je že prišel do Koroške meje.
Ko pride zjutraj g. Kastelic, ki je živel v Duhovnem domu in imel dnevno mašo ob 10.30 v Floresu, sva preudarjala položaj, ki je nastal.
»Janez, le pripravi se na najhujše. Če ne bo že pred to zimo, bo gotovo drugo leto, ko pridemo mi na vrsto. To, česar ne razumem je, kako je mogoče, da sta se Hitler in Stalin pobratila.«
Tragedija na Akonkagui
Leta 1940 v začetku marca se je g. Kastelic pridružil odpravi za vzpon na Akonkagua. 7. marca je omagal samo 300 metro pred vrhom. Imel je veliko željo a premalo pripravljen za naporni vzpon.
Domovina v ognju
Odmev vojne v Evropi je postajal čedalje glasnejši. Med rojaki je začela pihati rdeča sapa. Posebni oddelek pri policiji se je zaradi tega začel zanimati za slovenska društva in časopisje.
Da bi se tedniku »Slovenski list« ne zgodila kaka nevšečnost, ga je pokril s svojo duhovno suknjo. Pisal je razna poročila in črtice. Ljudje so njegovo pisanje radi brali in tako je držal ta položaj vse do leta 1944, ko je Titova propaganda osvojila javno mnenje in se je moral umakniti iz uredništva.
Na cvetno nedeljo, 6 aprila so Nemci napadli Jugoslavijo.
Ko je prebiral vojna poročila, je izvedel, da je bilo nekaj boja z Nemci na Dravi in še ponekod na slovenski meji. Italijanske čete pa so prodrle do Ljubljane. Ustanovljena je bila nova italijanska dežela, Ljubljanska pokrajina. Nato pa nobene besede več. Tudi nobenega pisma od doma več.
Pismo Franca Gabrovška
HLADNIK:
V juliju 1941 dobim pismo. Pisal mi je Franc Gabrovšek, moj novomašni govornik. Kako je doma, ne ve nič. On je odpotoval kot odposlanec Slovenske ljudske stranke v Jeruzalem.
Pri bombardiranju Beograda je bil ubit dr. Kulovec. V Ljubljani se šopirijo Italijani, v Mariboru pa Nemci. Pavelić je pa razglasil svojo »Neodvisno« Hrvaško.
In še naroča: Bodi na straži! Verjetno te čakajo velike naloge, ki jih bo terjala od tebe domovina.
Materina smrt
Domovina je ostala brez glasu. Sredi poletja 1941 šele dobi iz jezuitskih virov strahotno in obširno poročilo o divjanju Nemcev na Gorenjskem in na Štajerskem. Nečloveško postopanje z duhovniki in inteligenco ter maščevalno pobijanje talcev.
V mesecu oktobru izve za smrt svoje matere, ki je umrla 14. maja 1941.
HLADNIK:
Pred odhodom sem ji bil obljubil: »Mati, čez pet let se vrnem.« V februarju 1941 je teh pet let minilo. Mati me ni mogla več čakati.
Poiskal sem sliko matere. V domači obleki, z nazaj zavezano ruto. Na prvi strani »Duhovnega življenja« sem jo objavil.
PESEM: OMPZ Notranjska: Spomini
Smrt brata Franceljna
Minilo je že leto, odkar je vojno gorje zagrnilo domovino. France Gabrovšek mu je pošiljal poročila. Iz skromnih vesti, ki jih je mogel dati, je bilo razvidno, katere sile so bile že na delu, toda ni bilo še jasno, kako se položaj razvija.
HLADNIK:
Leta 1943 sem dobil glas, da je bil ubit moj brat Francelj. Toda, kdo ga je ubil? Istočasno so prihajala iz Severne Amerike poročila, ki so začela postavljati v senco generala Mihajlovića, sprva glavnega junaka. Začelo je prevladovati Titovo ime. Tudi ime partizani mi je bilo jasno znamenje za orientacijo; beseda OF, Osvobodilna Fronta, je ustvarjala zmedo poleg partizanskega imena.
Šele ko se je ves dim razkadil, sem zvedel, da so ubili mojega brata Italijani. Toda v kakšnih okoliščinah? V Židanku, to je na cesti blizu Petkovca, so partizani napravili napad na italijansko kolono. Par strelov, pa so napadalci izginili. Za seboj pa so pustili mitraljez, na katerem je bilo ime : Francelj Hladnik. Seveda so ga Italijani poiskali in ubili. Naš Francelj je moral izginiti, ker ni hotel v OF .
Medtem je vojna divjala naprej. Tukajšnji komunisti, ki so prvi dve leti zagovarjali Hitlerja, so se kar čez noč prelevili in začeli bruhati ogenj na njega potem ko je napadel Rusijo. Raje kot da bi človek to razmišljal, sem molil.
Konec vojne
Sredi vseh teh pričakovanj in upanja ter strahu se je Hitlerjev zmagoslavni pohod v Rusijo ustavil. Sodelovanje ameriških, angleških in ruskih čet je Hitlerju začelo delati sive lase.
Da ne bi komu storil krivice, je s skrajno previdnostjo objavljal poročila v »Duhovnem življenju«. »Slovenski list« pa od leta 1944 ni bil več pod njegovim plaščem.
Proti koncu leta 1944 so novice potovale bliskovito. Italijani so se že zdavnaj predali. Hitler beži iz Rusije. Zavezniki osvajajo zahodno Evropo. Rdeča armada je pregnala Nemce iz Beograda.
Minila je nato velika noč 1945 in minil je maj, ne da bi mogel od kje dobiti kako jasno poročilo o tem, kako je doma. Slednjič dobi pismo Franca Gabrovška, ki mu piše o kakih 20.000 naših ljudeh, katerim je uspelo, pobegniti v Avstrijo in Italijo. Sedaj so po begunskih taboriščih in čakajo kot duše v vicah, kdo jim bo pokazal, kam naj gredo. Upali so, da se vrnejo domov, povratka pa nazaj ni. Tam jih čaka samo ječa in smrt.
Po teh novicah se je začel na vseh koncih zanimati za možnost nastanitve slovenskih beguncev. Na uradu za priseljence je izvedel, da ne dajo nobenih vselitvenih dovoljenj. Obrnil se je v Čile in Perú. Pisal na ministrstvo v Santiago in v Limo. Vse je bilo zaman.
HLADNIK:
Kaj naj storim? Nekaj moram. Čutil sem, da šele sedaj prihaja name vsa teža moje dolžnosti, s katero me je božja previdnost poslala v Argentino.
Pri Perónu
Pol leta je brez uspeha poskušal. Argentinsko gospodarstvo je bilo v takem položaju, da je bilo vsako priseljevanje prepovedano. Saj ni bilo dela.
Po uradni poti ni bilo nikakršne možnosti priti do kakega visokega predstavnika na ministrstvih. Zato je poskusil preko znanke in res mu je uspelo priti do ministra za javno zdravstvo dr. Ramón Carillo, ki mu je odprl vrata do Peróna. On sam ga je spremil v vladno palačo 20. novembra 1946.
HLADNIK:
Kako pomembno, sem premišljeval, ko sem čakal in molil brevir. Med tem je minister Carillo razložil Perónu vso mojo zadevo. Nato me pozovejo in pred menoj stoji Perón ves uslužen in ljubezniv ter pravi: »Že vem, za kaj pridete in vam dam častno besedo: vsi, kateri imajo pogoje, ki jih določa ustava, naj pridejo, pa naj jih bo deset tisoč ali še več. Takih ljudi mi potrebujemo.«
Tako se je končno odprla pot. Bil sem srečen.
Takoj, ko sem uvidel, da gre zares, sem začutil novo skrb: kam pa bom s tisoči teh ljudi? Prvo, kar sem jim sporočil, je bilo, naj se pripravijo na vsako delo, tudi na kramp in cepin. Inteligentni naj kar pozabijo na svojo učenost in naj mislijo na mizarstvo, zidarstvo in karkoli.
Ladja »Santa Cruz«
Tako se je delo za Hladnika pravzaprav z dovoljenjem za vselitev šele začelo. Potrebno je bilo dobiti prostor za namestitev, delo, finančna sredstva in vse za nov začetek naših beguncev.
Začel je iskati primerna zemljišča. Glavno upanje mu je bilo, da bodo begunci dobili zaposlitev, da se bo dobil denar za plačilo.
21. januarja 1948 je pristala ladja »Santa Cruz«, ki je pripeljala največje število pričakovanih potnikov.
Pesem: Zmagala si, Devica, slavna
Vsa množica je navdušeno prepevala »Zmagala si, Devica, slavna, zmagala kačo pekla«, ko se je ladja bližala trdni zemlji in deželi, kjer ne bo več nevarnosti, da jih ugrabijo ali nasilno vrnejo v domovino.
Naslednji dan je bila nedelja. Ta množica ljudi, ki je prišla, je pomenila začetek novega poglavja v zgodovini slovenskih izseljencev v Argentini. Za to nedeljo je dobil dvorano pri Sv. Juliji in tam zbral vse novo naseljence na ustanovnem občnem zboru »Društva Slovencev«. On pa se je umaknil na mesto »častnega predsednika«.
Slovenska vas
Ljudje so dobili delo v Buenos Airesu in okolici. Treba je bilo torej misliti na lastne domove. Nekateri so se kar lotili tega in se začeli naseljevati zlasti okrog kraja San Justo. Imeli so pač denar. Toda kje naj ga vzame oče številne družine, ki je vse sproti porabila?
Potrebno je bilo zato misliti na kako zemljo za skupno naselitev. Vedno je imel v ta namen obrnjen pogled v Lanús, kjer je bila zemlja najcenejša. In res se je zgodilo. Zemljišča kupljena na dražbi so razdelili v gradbišča. Kmalu so začeli rasti slovenski domovi na tisti zemlji. Obenem pa je bila kupljena zemlja tudi za skupne javne potrebe.
Ribniški pušelc
V prvih prvih mesecih 1948 so prišli iz italijanskih taborišč skoraj vsi. Toda bilo je tudi v avstrijskih taboriščih približno 4000 beguncev. Na vselitvenem uradu je izvedel, da za sprejem beguncev iz Avstrije ni nobenih možnosti. Vlogo za vlogo je šla v prazno.
V enem izmed taborišč so skrbno pripravili »ribniški pušelc«, to je šopek iz vsakršne suhe robe v miniaturi. Pa si misli. Kaj če bi ta pušelc poslal Eviti Perón, zraven pa še lepo prošnjo v imenu koroških beguncev?
Rečeno, storjeno. Nikoli ni dobil odgovora. Res pa je, da se je argentinski konzul štirinajst dni nato že oglasil v koroških taboriščih in se je potem uredilo vse potrebno. V novembru in decembru so bili večinoma vsi begunci v Buenos Airesu.
Prevzem kapelice sv. Jožefa
Vsa leta po prihodu v glavno mesto Argentine je služboval, kot pomožni kaplan po različnih župnijah, da se je lahko preživljal in zadostil zahtevam cerkvene oblasti. Kljub delu, ki so mu bila naložena je še našel čas za delo z rojaki.
Meseca maja 1950 , ko je bilo glavno delo z migranti narejeno in so lahko njegovo delo nadaljevali drugi se je preselil v najrevnejši del predmestja. Tam je bila kapelica sv. Jožefa, ki ji je dal krajevni župnik pridevek “de Pompeo”. Tam je Hladnik zaoral ledino. Gradnja cerkve, prosvetnega doma, šole, cest in vse ostale infrastrukture. Ustanovljena je bila nova župnija: “San José de Pompeo”.
San José de Pompeo je začel buditi pozornost tudi tistim, katerim za cerkev ni bilo mar. Vsako nedeljo so videli procesijo ljudi, ki je šla iz Slovenske vasi k maši. Pa so začeli tudi sami umevati, da morajo kaj storiti za dušo.
PESEM: Lucas Samoza Osterc: La cancion del arbol del olvido
Moje grenke ure
HLADNIK:
Nehvaležnost je plačilo tega sveta. To sem seveda tudi jaz moral doživeti. Da se je le redko kdo tistih mladoletnih, katerim sem se podpisoval za varuha, prišel zahvalit, to se mi ne zdi čudno. Njim se je zdelo, da je bil moj podpis samo formalnost.
Za bolne, kateri niso mogli dobiti dovoljenja, da zapustijo ladjo, je bilo pač treba tekati okrog oblasti. Pa vendar sem pozneje slišal očitek, da nisem imel za njihovo stisko nobenega čuta.
Bolj v živo pa me je zadelo to, kar sem doživel od nekaterih rojakov, ki so v Slovenski vasi tako poceni prišli do zemlje, pa so mi potem podtikali, da sem na njihov račun obogatel. Računali in računali so s povečevalnim steklom, koliko jih je zemlja več stala, kot bi po njihovem računu moralo znesti. V svoj račun seveda niso vključili nobenega pota, ki sem ga moral plačati zanje. Pa zemlja za ceste in javne površine, ki jo je tudi bilo treba plačati.
Zares me je zabolelo do srca, ko mi je leta 1952 eden od tistih očital, da zato zavlačujem lastninske listine, da bi iz tega napravil dobiček. Niso pač vedeli, kako strašen boj sem imel, da sem dosegel na občini razdelitev.
In kasneje spet sumničenje, zakaj da hočem prepisati zemljo na šolske sestre, namreč zemljo, ki je skupna last.
Seveda tako niso ne mislili ne govorili vsi. Bila jih je le peščica. Toda kar sem vsem zameril, je bilo, zakaj da jim drugi niso trdo stopili na prste. Kako je mogoče, da par kričačev ustvarja javno mnenje?
Ko je prišel leta 1957 škof dr. Rožman na svoj drugi obisk, je blagoslovil dom in temeljni kamen za novo cerkev. Da bi spor poravnali, so tudi mene postavili na častno listo in me imenovali za »častnega člana« Slovenske vasi.
Jaz sem to počeščenje odklonil. Najprej naj me operejo obrekovanja, potem bom pa sprejemal časti. Dokler pa sem v očeh nekaterih izkoriščevalec in tat, pa nočem sprejemati nobenih priznanj.
Nikakor nočem s tem v slabo luč postavljati rojakov Slovenske vasi, ki tega ne zaslužijo. Dobro vem, kateri so bili, ki so velikodušno vedno bili zraven, kadar sem jih kaj prosil. Zato povem, da sem bil na dnu srca vedno globoko hvaležen rojakom, ki so mi vračali dobro z dobrim.
Pozneje se je vse seveda lepo poravnalo, pa le zato, ker jaz nisem več čakal, »da kdo pride oprat umazanega otroka«. Eden za drugim so se mi ponižno približali na razne načine in tako povedali, da jim je žal onega početja.
PESEM:OMPZ Notranjska; Pridi nazaj, pridi nazaj
Domov pojdem
Dvaindvajset let je minilo, odkar je prišel v Argentino. Povsem naravno po takem času , da se mu je vzbudila želja, da obišče svoj daljni, ljubi dom. Potrebno je bilo še dobiti denarna sredstva in namestnika,ki bo vodil župnijo. In tako se je po dvaindvajsetih letih odpravil na prvi in edini obisk domov.
Prepotoval je Slovenijo po dolgem in po čez. Obiskal sorodnike, prijatelje znance in vse svoje vtise podrobno opisal in jih po vrnitvi objavljal v Duhovnem življenju.
Monsenjor
Leta 1961 kmalu po veliki noči je prejel s škofije naročilo, naj skliče za naslednjo soboto svoje farno občestvo, ker da bo prišel sam generalni vikar v važni zadevi. Sklical je torej ljudi. Prišel pa je sam škof in z njim njegov tajnik. Župnijska dvorana je bila polno zasedena. Le za kaj bi neki šlo?
Pa spregovori škof msgr. Schell: »Pogosto sem že bil v Pompeu in vsakič mi je obisk nudil obilo notranjega zadoščenja. Zrasla je v fari nova šola, zida se novo župnijsko poslopje, celo nove župnije se tu ustanavljajo. Vsa čast vam vernikom, pa tudi čast vašemu župniku! Danes prihajam med vas v posebni zadevi: Odslej ne boste imeli več gospoda Janeza. . .«
Navzoči so se vznemirili, jim misli škof župnika vzeti in postaviti drugam? Škof ljudstvo pomiri in nadaljuje:
». . . Odslej boste imeli za župnika monsenjorja Janeza Hladnika. Sv. Oče Janez XXlll. Je povišal vašega župnika v monsenjorja za velike zasluge, ki si jih je stkal najprej kot slovenski izseljenski duhovnih in nato kot župnik Sv. Jožefa v Pompeju.«
Nato ga škof povabi k besedi.
HLADNIK:
Dejal sem: »Prevzvišeni! Kaj naj bi pač rekel? Gotovo te časti nisem ne želel in ne pričakoval. Toda če mi sv. Oče to odlikovanje podeljuje, sem mu za to pozornost hvaležen.« Zbranim vernikom pa sem dejal: »Ne mislite, da bo sedaj v fari kaj drugače. Naprej vas bom prosil in nadlegoval za sodelovanje in žrtev, vi pa se zavedajte, da je bilo priznanje v moji osebi podeljeno vsej fari. Na delo torej za božje kraljestvo!«
Seveda si šolske sestre niso dale miru, dokler mi niso oskrbele monsenjorske obleke. Nasmehnil sem se tej naglici, osebno sem še tudi naprej rad v ponošeni obleki vozil samokolnico po župnijskem dvorišču, vihtel kramp in lopato.
Bližnja Slovenska vas pa je uporabila to priložnost, da se končno spravi z menoj. Izrabili so praznični dan 1. maja in mi pripravili slavnostni banket. Tudi moji verniki iz let pred drugo svetovno vojno so se hoteli izkazati. Organizirali so prav lepo slovesnost, združeno s pogostitvijo.
PESEM: Lucas Samoza Osterc .Cortadera,plumerito
Slovo
Tukaj se spomini Janeza Hladnika objavljeni v knjigi, “Od Triglava do Andov” končajo. Dobri dve leti nato je Bog svojega zvestega služabnika poklical k sebi.
Sam v svojih spominih večkrat omenja poškodbo na nogi. Večkrat je moral zaradi tega iskati zdravniško oskrbo. V aprilu 1965 se je moral podvreči operaciji. Odrezali so mu peto. Le nerad je bil v sanatoriju sv. Jožefa v Buenos Airesu. Zato so mu zdravniki dovolili, da je v soboto 12. junija in naslednji dan prebil med svojimi farani, ki so ga dobesedno oblegali. V spovednici je prebil več ur, maševati pa ni mogel, ker ga noga ni več nosila.
V ponedeljek 14. junija se je znova vrnil v sanatorij. Tam ga je v nedeljo 20. junija 1965 zadela srčna kap. Msgr. Hladniku se je iztekla njegova življenjska pot.
Ljubil je svoj narod, iz katerega je izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je 8000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je pogumno spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni.
Po knjigi, Od Triglava do Andov , povzel Jože Leskovec
O izdaji knjige “Od Triglava do Andov”
Nevenka Malavašič je prebrala prispevek Erika Jazbar – Mohorjeva družba Gorica, o izdaji knjige “Od Triglava do Andov” leta 1977 za redno zbirko Mohorjev knjige 1978.
Pesem : Lucas Samoza Osterc; Domovina
Nagovor Berto Menart župan občine Logatec
Zahvala:
Člani organizacijskega odbora se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nas podprli z prostovoljnim darom. Zahvala velja Janezu Hladniku, nečaku msgr. Janeza Hladnika za njegovo finančno podporo, da smo lahko izdali zbornik ,o današnji slovesnosti. Iskrena hvala nastopajočim, ki ste se odzvali našemu vabilu. Žal je bolezen terjala svoj davek, da zbor DU Rovte ni mogel nastopiti. Želimo jim hitro okrevanje. Hvala vam dragi gostje, ki ste danes obiskali rojstni kraj msgr. Janeza Hladnika.
Obrtniški mešani pevski zbor “Notranjska”, pod vodstvom Janeza Gostiša
Logaški vokalni kvartet , pod vodstvom Lovra Groma
Argentinski baritonist Lucas Samoza Osterc
Pritrkovalci Župnija Rovte
Vloga Hladnika – Jože Gladek
Slikovna povezava: Peter Hladnik
Povezava: Maja Nagode
Povezava: Matjaž Gnezda
K besedi vabim Naceta Hladnika: Zahvala
Prosim ,da si na koncu vzamete čas za ogled razstave in druženje ob skromni postrežbi. HVALA!