Nova Slovenska zaveza, območni odbor Rovte
Nedelja, 20. avgusta 2017 ob 15h spominska maša v cerkvi Sv. Mihaela v Rovtah,
za žrtve komunističnega terorja nad nedolžnim prebivalstvom, za mir in spravo
ter spominska slovesnost ob 75. obletnici ustanovitve vaških straž.
Spominsko mašo ob somaševanju duhovnikov daroval msgr. Anton Trpin, Dekan in župnik župnije Šentjernej.
Slavnostni govornik dr. France Cukjati, predsednik Zbora za Republiko.
Galerija slik Posnetki na YouTube
Začetno misel Judita Treven, uvodni nagovor k maši prof. dr. Janez Juhant
Homilija, msgr. Anton Treven župnik in dekan v Šentjerneju
prošnje prebrala Mojca Skvarča
Homilija, msgr. Anton Trpine – Rovte 20.8. 2017
Dragi rojaki, spoštovani sobratje duhovniki, cenjeni gostje od blizu in daleč prisrčno pozdravljeni. Gotovo mi ni vseeno recimo rojakom to govoriti je tako neprijetno zlasti pa v takem trenutku kot je spominski dan na tragične dogodke.
Obhajamo mašo za svojo domovino. Za to našo domovino, s krvjo prepojeno in z nesojenimi žrtvami nahranjena. In to je tudi naša domovina. Čeprav bi radi nekateri to zbrisali s spomina in zgodovine, to ostane globoko zapisano v strtih srcih, v objektivni, pravi zgodovini in predvsem pri Bogu, ki edini prav sodi posameznika in vse človeštvo.
Spominjanje ni le brskanje po zgodovini, kot nekateri menijo, ampak je človekova potreba in dolžnost. Kdor pozablja na svojo zgodovino tudi nima prihodnosti. Veličina človeka se meri tudi po tem koliko pozna svoje korenine in svoj narod. (Mimo grede – danes se bolj uveljavlja tuj jezik kot materina slovenščina, po končani devetletki znajo angleško, ne zna pa slovensko ne pisati ne brati).Pravimo, da je zgodovina učiteljica življenja. Pa nas je ta kaj naučila in ali še kaj učimo. Zdi se , da bolj malo. Pomislimo na Balkansko vojno, migrantsko tragedijo, Sirsko vojno, terorizem, ki se širi v vseh oblikah. Svet, politika gleda na vse to togo in mirno. Povsod prevladuje egoizem, materializem in monopol nad svetovnim kapitalom,bogastvom.
Doba našega življenje je 70 let, če smo krepki 80, največ med njimi pa polna truda in bolečin pravi sveto pismo. Letos je 75 let od strašnih dogodkov, 1942 avgusta meseca, ko so domovi v Praprotnem Brdu in Podpesku bili v plamenih, ko so padali očetje in fantje pod streli partizanov in Italijanov. Zanimivo: Po navadi so se Italijani ali Nemci za izzivana dejanja maščevali s številom talcev. Tu v Rovtah pa je imel Italijanski vojak spisek za likvidacijo desetih talcev. Po vojni so vse te žrtve opredeljevali kot sestavni del ZZB, kar pa nima nobene povezave. Šlo je le za število pripadnosti tej organizaciji. Kakšni zločini so se zgodili šele po vojni. Potem ko je zasijala tako imenovana svoboda. In danes se zdi kot, da ne bi smeli pomisliti na svojega očeta, kot, da nimamo pravice zvedeti resnico, zakaj se je to zgodilo in kdo je to storil. Ali zvedeti za grob itd.. To ni nekaj, kar bi povzročalo maščevanje, ampak bi celilo rane in prinašalo pravo spravo. Brez resnice, pa čeprav je boleča, ne more biti sprave. Le resnica nas bo osvobodila.
Ustavimo se še nekaj trenutkov ob današnji božji besedi, še posebno ob evangeliju. Žena Kananejka – poganska žena. Vpije pred Jezusov. Pravičnim učencem, ki že nekaj časa hodijo za Jezusom, postane zoprna in obrnejo se na Jezusa, da jo odpravi, da ne bo delala njim sramote. Takšno je pač gledanje njegovih učencev. Na nek način bi se zdelo, da jih Jezus res posluša, zato tako odgovori ženi, da ne bi bilo prav vzeti kruha otrokom in ga vreči psom. Izraz, ki zelo, zelo zaboli, ker ga izreče Jezus. Pa vendar! Izkaže se, da žena v svoji bolečini, notranji stiski ne odneha, ampak vztraja: Tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo od mize gospodarjev. In Jezus blagruje vero te žene in jo usliši.
Ob tem mi spomini stopijo nazaj v našo preteklost, v vojni in povojni čas. V čas, ko so naše matere, žene, čakale svoje može in sinove iz neznanega izginotja. Čakale so in jih ni bilo. Še spraševati niso smele, ker jim je oblast zaprla usta. In kam naj bi se obrnile v tej situaciji, če na Boga in Mater Marijo. To je bila njihova edina tolažba. To je bil krik bolečine njihovih src in klic po rešitvi. Ponekod se še v črnino se niso smele obleči, da bi lahko žalovale z svojimi dragimi, zlasti za povojni pobitimi domobranci. Tudi to jim bilo odvzeto. Če ti je vzeta pravica , da ne moreš žalovati in se izjokati ob grobu najdražjega, je vzeta ena temeljnih pravic človeka. V tej cerkvi so pripovedovali, da je bila včasih pol cerkve odeto v črnino – žalno obleko. Danes pa je nevarnost, da se bo kmalu pojavilo črna ruta in zakriti obraz, ki bo naznanjal čisto nekaj novega. Taka pač je praznina , kjer je krščanski Bog izbrisan. In ta praznina ne bo ostala nema in prazna, ampak jo bo zapolnil nekdo drugi. Takšen ali drugačen bog.
Spoštovani rojaki!
Preveč je že trpela naša domovina, preveč naša župnija, da bi živeli brezbrižno in brez odgovornosti do svoje plemenite zemlje, ki nas je vzredila in nam dala svojo dediščino. Nanjo smo in moramo biti ponosni. Stopajmo skupaj na poti h cilju.
Vedno znova se obračajmo na evangelij in ga v življenju uresničujmo. Ne sramujmo se vere in evangelija. Ponovno bi danes zatrdil: če bi še enkrat živel, bi se odločil za duhovniški poklic. In v tej blagoslovljeni uri ponovno rečem. S ponosom reči smem: Slovenski katoliški duhovnik sem!
Misel za Oče naš, župnik župnije Gornji Logatec dr. Simon Onušič
in podaritev miru dekan dekanije Cerknica, Maks Ipavec
Zaključel maše. povabilo na slovesnost
Slovesnost povezovala Judita Treven
“Kako je moralo priti do vaških straž in domobrancev” prebrala Brigita Treven
Slavnostni nagovor predsednik Zbora za Republiko, dr. France Cukjati
Zahvala in zaključna pesem Moja Domovina
KAKO JE MORALO PRITI DO VAŠKIH STRAŽ IN DOMOBRANCEV
Opis dogodkov med okupacijo v Rovtah nad Logatcem
Okupatorja iz zapada smo za Veliko noč 1941 sprejeli pač s čustvi, kot jih je Slovenec imel do njega, odkar sta si soseda. Ker smo videli, da se je jugoslovanska vojska ne malo tudi po krivdi komunistične propagande zrušila, smo vzeli to z bolečino na znanje, pa tudi z zaupanjem na zapadne zaveznike Anglijo in Ameriko.
Prvo leto je še nekako šlo. Okupator, četudi je imel zasedeno našo vas, nam ni delal prevelikih težav, vsaj od začetka ne. Smeli smo se svobodno gibati, dajatve so bile znosne in revnejši so še celo dobivali aprovizacijo. Po zimi 1942 pa se je začelo opažati neko skrivnostno prišepetavanje in podtalno gibanje. Mi smo se organizirali po trojkah, mi namreč, ki smo po nazorih spadali skupaj. Hoteli smo biti pripravljeni na čas, ko se iznebimo okupatorja. Veseli smo bili te organizacije in tega gibanja v zavesti, da ima narod v sebi odporno silo, moč ter korajžo do svobode in življenja. Opazili pa smo, da tudi na drugi strani stikajo glave. Ker so to bili sami nepridipravi, delomrzneži, zapravljivci, pijanci in celo tatovi, niso našli mnogo pristašev med našimi dobrimi ljudmi, čeprav so jih organizirali razni gospodje, ki so se vozili od ne vem kod tudi z avtomobili.
Učitelj v Rovtah, Krča, ki je bil organiziran komunist, kakor smo kasneje natančno zvedeli, je zbral vse take, ki so že vse svoje zapravili in bi radi živeli na tuj račun, in take, ki so svoj zaslužek sproti zapili, službo božjo pa imeli pod kostanjem ali pa kar v gostilni. Lahko bi ti naštel vse, saj jih ni bilo v celi fari, ki šteje čez 2000 duš, dosti nad 20 s par pokvarjenimi punčarami vred. Dočim so se v l. 1941 in v zimi 1942 držali po svojih domovih ter se zbirali le od časa do časa na svoje sestanke tako tajno, da jih je bilo komaj opaziti, so se začeli potem, ko je sneg odlezel, bolj vidno gibati. Zbirati so se začeli po gmajnah in gozdovih in druščina je naraščala. Prirastek sta dala Logatec in Vrhnika, pa tudi od tam same take, ki so bili znani radi komunizma in podiranja evharističnih križev, kot znani šofer Žitko iz Logatca. Ta družba se je klatila okrog po kmetijah ter izsiljevala živež in denar. Kdor ne bi dal, je bil označen za njihovega sovražnika in takega, ki drži z okupatorjem. Takemu so pobrali s silo denar, živež, obleko in odpeljali zdaj eno zdaj drugo govedo, češ borcem za svobodo naroda mora biti vse na razpolago.
Italijani seveda niso bili slepi in gluhi za vse to. Zanimati so se začeli za to družbo in njene člane. Tako so ljudje prišli v novo težavo. Izdajati niso hoteli Slovencev Lahom, njih molk pa se je istovetil s simpatijo do komunistov-gošarjev. Sumničili so vsakega brez izjeme in začele so se preiskave za orožjem. Hiše v Rovtah v bližini Cerkve so obdali Italijani z žico in okopi. Prebivalstvo se ni smelo več svobodno gibati iz kraja v kraj in niti k cerkvi niso smeli ljudje vsaki čas. Ob nedeljah je vojaštvo ljudi, ki so prišli k maši, večkrat obkrožilo in legitimiralo; nekatere so tudi obdržali priprte do noči ali tudi do drugega dne. Partizani pa so postajali z vsakim dnem bolj nasilni. Vedeli so, da se vojaška posadka ne gane nikamor ven iz vasi, zlasti ne po noči, pa so brez skrbi pozivali in zbirali ljudi po kmečkih hišah na svoje mitinge, ki so jih vodili in na njih predavali komunistični politični komisarji. Kdor se ne bi udeležil njihovega sestanka, je bil osumljen, da drži z okupatorjem in da je sovražnik naroda. Bog ne daj, da bi si kdo upal kaj reči proti, da bi se partizanom kakorkoli postavil po robu! Tega so obsodili in pobili. Na mitingih so politkomisarji govorili po večini o komunizmu in s tem v zvezi o novem političnem redu. Postavljali so povsod Sovjetijo kot vzor in slavili Stalina. Tedaj Tito še ni bil postavljen od Moskve na tron.
Ljudstvo je kaj hitro vedelo, da partizanom ne gre za nikak osvobodilen boj, temveč da ga hočejo samo vpreči v komunistično revolucijo, pri kateri jim ni mar, kaj narod trpi, še manj pa jim je mar, da bi storili kaj resnega proti okupatorju. Kako naj bi tudi videlo ljudstvo v teh samozvancih kake svoje odrešitelje, ko so bili zraven najslabši elementi v kraju, ki jim ni bilo mar ne za Boga ne za domovino. Ljudje so vedeli, da se takim tičem ne more ničesar zaupati.
Kot rečeno je ta družba s toplejšimi dnevi 1942 postajala živahnejša. Še vedno pa niso ničesar naredili proti Lahom. Klatili so se okrog kmetov, ki so jih morali prehranjevati in katere so držali v vednem strahu. Italijani so grozili , da bodo odpeljali v internacijo vsakega, ki bo podpiral partizane, domove pa da bodo požgali. Tudi sicer so ljudje veliko trpeli pred vednimi šikanami. Začelo se je pretepanje, mučenje od strani Lahov. To pa je šlo partizanom zelo v račun. Ker je bil terorizem od dveh strani, Lah pa osovražen, se je marsikdo, ki je bil pretepen in mučen, naveličal in šel za partizani v gozd. Zlasti, če je kdo slutil, da bo interniran, je raje izbiral zlo na domačih tleh in zbežal pred Lahi v naročje partizanov. Ko so takega reveža partizani dobili v roke, so ga najprej pokvarili s kakim zločinom, največkrat z umorom kakega obsojenca. Tako so mu zaprli pot nazaj domov med poštene ljudi. Tako so napravili s štirimi Češmelovimi fanti raz Logarše, ki poprej niso bili pokvarjeni.
Navidezni napadi partizanov na Lahe
Dne 10. maja so oddali partizani raz Leše (hrib nad vasjo) nekaj strelov v vas in zbežali. Drugo jutro so zato Italijani požgali hišo na Lešah in odpeljali od tam dva družinska očeta v zapor in kasneje v internacijo, čeprav nista imela s tem partizanskim streljanjem prav nobene zveze. Vojaški oddelki so preiskali vse hiše na najbolj surov način in pokradli vse, kar jim je prišlo pod roke. Ljudje v blokirani vasi niso smeli niti na delo izven žične ograje. Aprovizacija je bila vsem ustavljena. Vse prebivalstvo so smatrali okupatorji kot sokrivo pri tem navideznem napadu na Italijane. Ker je bila v prejšnjem letu 1941 zelo slaba letina, denarja pa ljudje niso imeli, kajti denar se dobi v Rovtah od lesa, ki ga pa nismo mogli in ne smeli sekati, je nastalo v Rovtah veliko pomanjkanje. Ker se v takih razmerah kot sem jih opisal in ki so nastale radi partizanskih nastopov, ni dalo dobiti ničesar od drugod, je pri nekaterih kmetih zavladala prava lakota. Pri Dolenjcu, kjer je bila 18 članska družina, so dobesedno živeli do žetve samo ob solati brez olja in ob mleku, kolikor so ga pač imeli. Položaj je postajal obupen.
Že imenovanega 10. maja so torej partizani začeli kazati svojo aktivnost. Z nečem so morali opravičiti ljudem svoje pohajkovanje, ropanje in umore, saj že itak niso imeli pri njih nobenega kredita. Vsi so bili siti njihovega vednega nadlegovanja in postavljanja v nevarnost pred Italijani. Vsi so bili siti praznih obljub o nekem komunističnem raju, v katerega ni nihče veroval. Tako so morali nekaj pokazati, da bi ljudje vsaj v njih korajžo verjeli, če že ni drugega. In res so mesec dni po tistem streljanju z Leš dne 11. junija napadli domači partizani podprti s tujci par italijanskih tovornih avtomobilov v Cestah iz zasede in ubili par italijanskih vojakov nekaj pa ranili.
Laško maščevanje
Izzvali so s tem pohod italijanskega vojaštva iz Logatca proti Rovtam. V Cestah so vse, kar je bilo kaj vrednega, pobrali, poslopja pa zažgali. Pogorelo je šest hiš in tri gospodarska poslopja. Prebivalstvo se je razbežalo, le posestnika iz Cest-zgoraj Petkovšek Antona so zaprli in kasneje odpeljali v internacijo. Spotoma so v bližini Sivca ustrelili Reven Jakoba, že starega moža, ki je delal butare v gozdu tik ceste. Vojaštvo je divjalo in preiskavalo po vseh hišah ob cesti ter ljudem grozilo. Obnašanje Lahov do prebivalstva je po tem dejanju postalo neznosno. Preiskave na preiskave, sumničenje, legitimiranje, pretepanje in vsake vrste šikaniranje, to so bile nove dobrote, ki so jih partizani naklonili našim ljudem s svojim »velikim« dejanjem za odrešenje. Na mestu so pustili partizani enega mrtvega in nekaj orožja med tem mitraljez, ki je nosil napis Franceta Hladnika iz Rupe na Petkovcu. Dne 16. junija je šlo vojaštvo na Petkovec. Pograbili so Franceta Hladnika in še Cigale Janeza ter odgnali proti Sivcu. Prišedši v gozd, so jima rekli naj se vrneta domov. Obrnila sta se vesela proti domu, a napravila le nekaj korakov. Lahi so jima streljali v hrbet. Hladnik je umrl takoj, Cigale pa je ostal živ do naslednjega jutra in še mogel povedati, kako je bilo. V pojasnilo moram povedati, da so bili tudi naši fantje in možje organizirani v trojke in imeli skrito orožje za pravi čas boja proti okupatorju. Par dni pred napadom pa so partizani Hladniku ukradli mitraljez in nanj napisali njegovo ime. Hladnika so partizani posebno sovražili, ker niso na Petkovcu mogli nikogar pridobiti za sebe. Cigaleta pa so izdali partizani Lahom radi nekega streljiva, ki ga je skrival.Tako so partizani napravili ogromno škodo domačim ljudem in povzročili neprimerno več trpljenja kot Lah sam.
Napadi partizanov na domačine
Partizani so do takrat mirovali proti Lahom, a so postali vedno hujši proti domačim ljudem. Njih število se je pomnožilo s prirastkom od raznih strani. Celo iz Ljubljane so prišli razni komunistični inštruktorji, polit komisarji in ljudje željni romantičnega življenja. Njihovi odredi so se razvili po Žibršah, po Zaplani v Vranji peči, v Podpesku, okrog sv. Treh kraljev. Niso bili številčno močni, vendar v veliko nadlego vsem, ki so kaj imeli. Pomikali so se iz kraja v kraj, jedli kmetov kruh in veseljačili na njegov račun. Da so bili bolj podobni nekdanjim rokovnjačem, so vlačili s seboj ženske in živeli svoje divje življenje, ki je bilo seveda tudi v pohujšanje mladini in v veliko skrb staršem.
Naši ljudje tega niso mogli prenašati molče. Opominjali so partizane, naj nehajo s tem življenjem, ki je samo v škodo domačinom, prav nič pa ne škoduje Lahom, ampak jim nasprotno samo daje povod, da mučijo vse ljudstvo. Vsaka taka beseda je bila kakor ogenj v strehi. Kdor ni vsega odobraval, kar so počeli, je bil izdajalec in okupatorjev sodelavec.. Kdor jim je rekel, da bo ob takem njihovem postopanju ves narod uničen, so mu odgovarjali, da je lahko vse uničeno, samo da zmaga njihova ideja. Ljudje so bili ustrahovani, vendar so nekateri imeli korajžo, da jim povedo, kako strašno škodo delajo narodu. Taki so bili potem likvidirani. Tako so hoteli radi takih opominov odpeljati na zasliševanje v gmajno kmeta Kogovška Janeza, po domače Skrotnika. Ker ni hotel z njimi, so ga na mestu ustrelili vpričo žene in otrok 24. julija 1942. Potem so vse izropali in odpeljali živino. Tudi predsednik »Kmetijskega društva« Lukan Pavel iz Praprotnega brda, oče petih otrok, je moral radi takega opomina umreti. Rekel jim je ob priliki, da je v njih lastno škodo, če ne odnehajo, ker bodo Lahi vse odpeljali in vse požgali in potem tudi oni ne bodo imeli od česa živeti. Radi tega so ga v noči od 25.-26. julija odpeljali v Hlevšek pod Češirkom v Podpesku. Tam so ga mučili, mu polomili ude in ga končno umorili. Tisto noč so tam umorili še sedem drugih mož. Eden, Skvarča Stanko jim je ušel in tako vse povedal. O tem, kaj so počeli z žrtvami je povedal tudi partizanski kuhar Modrijan Janez. Zgrozil se je nad tem, kar je videl in pobegnil. Na vernih duš dan smo te žrtve partizanske podivjanosti odkopali in prepeljali na farno pokopališče. Sodil je te žrtve (če se da sploh o kaki sodbi med rojarji more govoriti) rovtarski učitelj Krča, ki sem ga že spredaj omenil. Pa se to ni zgodilo samo pri nas, ampak po vsej Ljubljanski pokrajini. Vse loze po naših gozdovih in vse kraške jame so napolnjene z žrtvami partizanskega komunističnega divjanja. Njih število gre v visoke tisoče.
Ljudstvo si ob tem divjanju partizanov ni znalo pomagati. Italijani niso storili ničesar, da bi pregnali partizane. Imeli smo vtis, da jim je kar všeč, če se domači ljudje med seboj pobijajo. Čepeli so v svojih postojankah in gledali, kaj se godi okrog njih. Fantje in možje, ki so bili v nevarnosti, da jih komunisti likvidirajo so začeli prihajati v blokirano vas, ki je bila natrpana že itak od vojaštva. Sem so tudi nosili skrivat hrano, da bi jim roparji vsega ne pobrali. Tisti, ki so ostali zunaj nezavarovani, so trepetali noč in dan, da ne bi bili pobiti ali izropani. Tako so ljudje začeli misliti na samoobrambo.
Po dogodkih koncem julija, ki sem jih omenil, so Italijani napravili spet pohod, pa spet bolj proti prebivalstvu kot proti partizanom. Prišli so večji oddelki vojaštva iz Logatca in so šli proti Smrečju, Št. Joštu in Podlipi. Bilo je to 22. avgusta. Značilno je bilo, da so za to vedeli partizani in se vsi umaknili. Vedeli smo po tem, da imajo med Italijani svoje zaupnike, ki jih o vsem obveste. In ti partizani, ki so imeli zveze z Lahom, so vsem drugim očitali izdajstvo! Italijani so požigali na tem pohodu kmečke domove po Podpesku, v Praprotnem brdu. Odgnali so živino iz teh vasi. Odgnali so v internacijo nekaj ljudi, ki jim niso ušli. Še hujše je bilo, da so spotoma pobrali deset moških, jih peljali v Lukančkov gozd in tam brez nadaljnega ustrelili. Vse te ljudi so pobrali doma ali pa po poti, ko so šli od maše v Podlipi. V Rovte namreč niso mogli k maši, ker so bile blokirane. Nobeden izmed ubitih ni bil partizan, čeprav so se ti zbirali po njih hišah. Toda tega jim posestniki niso mogli zabraniti.
Tudi so bili kdaj verjetno na partizanskih mitingih, toda tudi tja so morali prisilno. To je na ljudi silno vplivalo. Videli so na strašnih zgledih, kaj je naredilo partizanstvo. Radi partizanskih nastopov so padali nedolžni ljudje. Partizani sami so se umaknili in tako pokazali, da so za vse vedeli. Pokazali so pa tudi, da so izdajali kmete Italijanom, da so bili kdaj na njih mitingih, ker so samo oni to vedeli. Izdajali so Lahom tako take ljudi, ki se jim niso hoteli priključiti. Kmet je bil kot med dvema kamnoma v mlinu. Na eni strani ga je teroriziral partizan, na drugi Lah. Oba pa sta bila kot zaveznika proti njemu. Trpel je samo on.
Začetek vaških straž
Italijani so 4. julija pripeljali iz nekega pohoda na St. Jošt štiri ljudi, enega učitelja in eno učiteljico in še dva druga in jih postrelili v Rovtah za vasjo. Tudi iz tega so ljudje videli, da ni v tem kotu nihče varen življenja. Enkrat pobija ropar, enkrat tisti, ki bi moral roparja odgnati. Beguncev v Rovtah je bilo vedno več. Partizani so grozili, da bodo vse one pobili, ki so iskali zaščite pred njimi v blokirani vasi. Italijani pa so spet grozili, da bodo prihodnjič, če napravijo pohod, pobrali vse ljudi in požgali vse hiše. Da bi partizani nehali s svojimi ropi, ni bilo upanja, da bi Italijani ne požigali za maščevanje nedolžnim ljudem, ni nobeden več mislil. Ta obup je rodil vaške straže, ljudsko samoobrambo.
Kot nekaj dni poprej v Št. Joštu so se fantje in možje zbrali in sklenili reči Italijanom: Ker nas vi ne morete ali nočete braniti, ker hočemo živeti v miru, dokler se naša usoda ne odloči drugod, dovolite nam, da se branimo sami, ki se poznamo med seboj. Orožje bomo rabili samo za obrambo svojega življenja in premoženja Tako je bila v Rovtah ustanovljena vaška straža 12. avgusta 1942. Četa 50 mož je odšla v Št. Jošt, da se organizira in pripravi. Isto so storili Zaplaninci. Čez dobrih 14 dni so se pridružili še drugi in v Št. Joštu se je zbral cel bataljon vaških stražarjev, po številu okrog 400. Po par tednih vežbanja se je ta četa razdelila na Št. Jošt, Rovte in Zaplano. Kmalu so partizani iz teh krajev izginili. Ljudje so se oddahnili in bili globoko hvaležni fantom, ki so jim zopet prinesli mir. Kdor je živel med nami in je pošten, mora priznati, da so vaške straže in kasneje domobranci rešili stotine življenj in milijone premoženja, ki bi bilo žrtev razbojnikov pod krinko osvobodilnega boja. Naš kmet je spet mogel obdelovati svojo zemljo. V Sloveniji bi bilo partizanstva za zmeraj konec, če ne bi razpadla italijanska vojska, ki je dala ob razpadu partizanom orožje in tako spet pokazala, da so bile vedne zveze med slovenskimi in italijanskimi komunisti proti našemu narodu.
iz članka Kogovšek Franca, ki je bilo objavljeno v Ameriški domovini