V nedeljo 20. avgusta je bila maša za nedolžne žrtve umorjene v Češirkovem gozdu in vse žrtve vojne in povojnih pobojev, mašo v somaševanju je vodil škof dr. Anton Jamnik.
Po maši je bil na Rovtarskem pokopališču blagoslov nagrobnega spomenika, postavljenega žrtvam iz Češirkovega gozda.
Sledila spominska slovesnost:
– 30-letnica postavitve farnih spominskih plošč
– 80-letnica ustanovitve domobranske vojske
– Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov
Galerija slik
Vsi posnetki na YouTube
Maša v spomin na žrtve Avtoritarnih in totalitarnih režimov
Uvodni nagovor Janez Petrič
Uvodna misel in pozdrav na 20. nedeljo med letom, 20. Avgusta 2023 0b 15h
V začetku svete maše prav lepo vse pozdravljam, vse navzoče duhovnike in gospoda škofa Antona Jamnika in vas dragi verniki.
Na 20. nedeljo med letom nam božja beseda spregovori o ponižnosti, ki ne izključuje drugega. Jezus v evangeliju pohvali vero poganske žene. Reče ji: »O žena, velika je tvoja vera, zgodi se ti kakor želiš.«
Vsako leto obhajamo spomin na totalitarne režime, ki so za nekaj časa obvladovali svet in ljudi ter obljubljali raj na zemlji ter močno izključevali ljudi, ki so mislili s svojo glavo ali se jim niso pokoravali. V teh režimih se je Kajnovstvo najbolj pokazalo. Koliko nedolžnih ljudi je moralo umreti zaradi tega Kajnovstva.
Danes pa se v naši župniji spominjamo nedolžnih žrtev, ki so bili umorjeni v Češirkovem gozdu, pa tudi 30 — letnice postavitve farne plošče. 95 procentov moške populacije je bilo po koncu druge svetovne vojne pobitih iz župnije. Vse te bomo danes priporočili Bogu, naj jih usmiljeno sprejme v svoje naročje, najprej pa pred Bogom priznajmo svoje grehe pomanjkljivosti in slabosti.
Homilija škof dr. Anton Jamnik
Prošnje prebrala Kati Lenarčič
Jamnik – Pridiga pri maši
Rovte, 20.8.2023
30 – obletnica postavitve farnih plošč
81 – let od smrti pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu
23. avgust spomin na žrtve totalitarnih sistemov
Evropa je za vrednote in etiko občutljivejša kot ostali svet. Danes razumemo, zakaj. Za nami je strahovita izkušnja druge svetovne vojne, za nami so totalitarizmi dvajsetega stoletja. Dotedanjo kulturo, relativno demokracijo in relativno blagostanje je brutalno zamenjalo nepopisno trpljenje v obeh svetovnih vojnah in v revolucijah, bili so milijoni žrtvovanih življenj, bilo je nasilje in pomanjkanje, pozneje pa nesvoboda in diskriminacija. Groza te dobe je postala del evropske in tudi slovenske zgodovinske zavesti. Poseben del naše zgodbe pa so številna grobišča desettisočev žrtev povojnih pomorov, ki jih je zagrešila oblast, tudi pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu, že med vojno leta 1942.
Pogosto slišimo pozive, da je treba vse to čim prej pozabiti, posvetiti se sedanjosti in prihodnosti. To je nepremišljen, če ni nameren pogled vstran od etike, proč od temeljnih vrednot. Klici, naj se vendar že nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz “preštevanja kosti” iz masovnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe, kajti tukaj gre za osebe z imenom in priimkom, s svojo življenjsko zgodbo, ki so vredni spomina, ki so vredni našega spoštovanja in ljubezni, je zapisal akademik dr. Jože Trontelj.
Evropa vsako leto 23. avgusta posveča spomin, misli in čustva svojcem, znancem in prijateljem, ki so se tragično znašli v morilskih strojih nacizma, fašizma in komunizma. Danes je torej dan, ko skušamo tudi pri nas vsaj pri sebi poplačati del moralnega dolga tistim nesrečnim možem, fantom, ženskam in otrokom, ki so bili žrtve doslej najbolj tragične vojne na naših tleh. Še posebej se moramo spomniti mož in fantov iz Češirkovega gozda, nad katerimi je bil pred 81 leti storjen grozovit zločin že med vojno leta 1942, in vseh tistih nad katerimi je bil storjen zločin, hudodelstvo pošastnih razsežnosti po končani 2. svetovni vojni.
Pietetni spomin bomo posvetili tistim, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo, ne naslednja. Spomnili se bomo tistih, ki jim je bila ona noč zadnja. Onih, ki so umrli v grozi pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja. Pod roko, ki je v orgiji masovne moritve zadajala smrtne rane, ko je prožila razbeljeno strojnico, z okrvavljenim nožem rezala vratove zvezanih žrtev, še žive nesrečneže in nesrečnice porivala v brezna in za njimi metala granate. Vse to se je dogajalo na ukaz odgovornih oblasti v času, ko bi morali veljati zakoni, ko ni bilo več vojne stihije. V nekem povelju je celo zapisano, da se mora »čiščenje« opraviti čim prej, ker bo kmalu začela veljati amnestija (Akademik Trontelj).
Ko ni prostora za kosti mučencev iz Macesnove jame
Težko mi je pri branju pisem kakega od današnjih bralcev naših časopisov, ki te pokole odobrava, ali osebe na najvišjem položaju naše Republike Slovenije, za katerega so strahoviti zločini tema drugotnega pomena, ali pa tistih, ki v našem glavnem mestu ne najdejo prostora, da bi pokopali kosti mučencev iz Macesnove jame… Vsi na vodilnih položajih v našem aktualnem vodstvu se te tem izogibajo, ali pa ji diplomatsko ignorirajo. Kako majhni ljudje so to, kako kratkovidni, kako zaslepljeni v svojem pragmatizmu. Preprosto ni mogoče razumeti in se vživeti v temine človeka, ki ni sposoben toliko empatije, da bi se vživel, denimo, v predsmrtno grozo vsaj enega samega nedolžnega mladega fanta ali dekleta, si predstavljal obup staršev, ki so gledali mesarjenje svojih otrok, ko so čakali, da pridejo na vrsto še sami. Desettisoči pobitih… Za vsako od teh danes brezimnih številk je bil tedaj živ človek, vsak s svojo zgodbo, domala vsak je imel svojo družino, svoj poklic, svojo nadarjenost, svoje mesto v družbi. Imel je svoja upanja in veselja, ljubezni in bojazni, morda je imel nad seboj večjo ali manjšo krivdo, morda je samo verjel slabemu nasvetu, morda ni imel izbire, morda ni bilo ne enega ne drugega ne tretjega. Oni, ki danes odobrava poboje, pozablja, da je tudi sam dedič materialne in duhovne kulture, ki jo je nekoč soustvarjala ta strahotno kaznovana množica Slovencev. Če bi se odprl človeškemu čustvovanju, bi bil vsaj obmolknil. Težko je verjeti, da si je nekdo upal privoščiti sarkastično pripombo o preštevanju kosti na račun žrtev in tistih, ki si častno prizadevajo, da bi umorjenim nesrečnežem in nesrečnicam vrnili vsaj prastaro pravico do identitete in dostojnega groba.
Razčlovečenje žrtve je bilo prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor.
Vsi trije totalitarizmi so šli še korak dlje od maščevalnosti. Likvidirali, kot se je tedaj reklo, so tudi ljudi, ki so bili po vseh možnih, tudi njihovih merilih nedolžni, ki niso nikomur storili nič žalega, a se je nekomu zazdelo, da bi utegnili kdaj delovati kot nasprotniki novih režimov. Torej so jih pomorili »preventivno«, kot se je to zgodilo v Češirkovem gozdu. Človeku, ki se ga je oblast odločila znebiti, so najprej odvzeli dostojanstvo človeškega bitja. S tem so žrtvi ukinili tudi status človeškega bitja. Bitja, ki mu med drugim dolgujemo sočutje, ker je eno naših, naše vrste.
Razčlovečenje žrtve je bilo torej prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor. Zato je bilo treba človeka ponižati, preimenovati. V povojni Sloveniji je postal izdajalec, okupatorjev sodelavec, vojni zločinec, črnoborzijanec, kulak. Kot tak je izgubil vse pravice, tudi pravico do sočutja. Tako označen nesrečnež četam krvnikov ni več zbujal moralnih pomislekov. Njihovo strahotno delo je bilo lažje. Vendar je groza umorov, ki so jih opravljali na ukaz, nekaterim vseeno šla do živega. Te ljudi so psihiatri videvali še dolga leta, je zapisal akademik Jože Trontelj.
Danes po svetu in pri nas umirajo še zadnji udeleženci tega strahotnega početja. Mnogi z olajšanjem pomislijo, češ, s tem bo v kratkem konec tudi moreče sence, ki visi nad narodom, ki je dedič teh grozot. Nekateri mislimo drugače. Mislimo na grenkobo krivic, ki so prizadele tudi naslednji in morebiti še en rod Slovencev. Mislimo na spremenjene moralne standarde današnjega rodu Evropejcev in Slovencev. Ne vemo, ali naj del krivde pripišemo moralnemu bremenu treh totalitarizmov. Drago Jančar, je v delu Temna stran meseca zapisal, da je »zadnji veliki zločin totalitarizmov bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.« Zgodovina je polna zgledov o tem, kako nevarno je tako prepričanje.
Spomin na grozljive zločine 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine.
Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti, če ne bomo to storili s pietetnim pokopom žrtev in s spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.
Drago Jančar – Ničesar ne smemo pozabiti
Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časa po prvi svetovni vojni – Nikoli več! Vredno je prebrati še nekaj misli Draga Jančarja o povojnih pomorih: Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati … Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.
Vedeti moramo, da so del naše zgodovine in današnje zavesti tudi Rog, Goli otok, Teharje in Šterntal, stotine neznanih grobišč, ljubljanski in mariborski zapori, ženska taborišča Rajhenburg in Ferdrenk … Tudi iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji. (Temna stran meseca).
Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije (akademik Trontelj).
Očiščenje spomina- Vabilo papeža Janeza Pavla II. in tedanjega kardinala Ratzingerja ob svetem letu 2000
Med znamenji, “ki so lahko zelo primerna za to, da moremo živeti odlično milost jubileja z večjo poglobljenostjo”, našteva bula o napovedi svetega leta 2000 Incarnationis mysterium (29. novembra 1998) tudi očiščenje spomina. To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj – če je pravično – vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost… in pomeni dejanje poguma in ponižnosti” (Communio 2000, 5), je zapisano v uvodnem delu dokumenta “Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklost”, ki ga je pripravila posebna Mednarodna teološka komisija na predlog njenega predsednika kardinala Ratzingerja, pozneje papeža Benedikta XVI.
Prošnje
SPOMINSKA MAŠA ZA NEDOLŽNE UMORJENE V ČEŠIRKOVEM GOZDU TER DRUGE ŽRTVE VOJNE IN POVOJNIH POBOJEV 2023
1. Za našo domovino Slovenijo.
Zanjo so umirali naši očetje, strici, bratje…,
sedaj pa gre skozi težke preizkušnje.
Gospod, nakloni nam čut za sobrate, da prebrodimo
te težke čase in gremo skupaj z novim upanjem naprej.
2. Za našo Slovensko Cerkev.
Zanjo so krvaveli in trpeli mnogi veliki možje Erlich, Grozde, škof Rožman, škof Volk pa tudi mnogi duhovniki,…
Na njihovo priprošnjo, nam daj Gospod, dobrih in zvestih pastirjev, ki so pripravljeni dati življenje za svoje ovce.
3. Za slovenski narod,
tako preizkušan v svoji polpretekli zgodovini.
Naj kri tisočev mučencev, ki so umirali za Boga, narod in domovino, pripomore, da bomo končno zaživeli v resnični svobodi in spravljeni med seboj.
4. Danes se posebej spominjamo
nedolžnih žrtev, umorjenih v Češirkovem gozdu.
Zvestoba veri ter vrednotam in kulturi kateri so pripadali, jim ni dovoljevala, da bi se pridružili tistim, ki so za dosego svojega cilja bili pripravljeni ropati, požigati, moriti…
Naj nas njihov zgled opogumlja, da se bomo bolj odločno zavzemali za kulturo in vrednote, ki jim pripadamo.
Namen maše, Očenaš in nagovor podelitev miru
Maša obhajilo, oznanila, napoved spominske slovesnosti, zahvala, zaključek maše in odhod k spomeniku
Na pokopališču blagoslov nagrobnega spomenika, postavljenega žrtvam iz Češirkovega gozda
Nagovor ob blagoslovu spomenika umorjenih v Češirkovem gozdu, Rovte, 20.8.2023
Stojimo ob grobu, v katerega so bili pred 81 leti položeni posmrtni ostanki kruto mučenih mladih mož in fantov iz Rovt in bližnjih vasi, ki so pod roko komunističnega nasilja v Češirkovem gozdu izgubili življenja. Umrli so brez sodbe, od brata Slovenca, ki jim je bil lahko še do prejšnjega dne sosed ali znanec, a naslednji dan je po ukazu štaba odreda odločil o njihovi usodi. Komunistična ideologija je za svojo zmago potrebovala prestrašene prebivalce, da bi jih duhovno, miselno ter kulturno okupirala in nasilno prevzgojila. Za seboj je puščala razdejanje nevredno človeka, kateremu so se domačini uprli.
Po zločinu so njihova trupla plitvo zagrebli na brežini gozda. Sorodniki so jih našli šele po treh mesecih in jih pripeljali na tukajšnje pokopališče; pet od njih so položili v ta grob, dva sta bila pokopana v družinskem grobu.
Dolga desetletja smo sorodniki prihajali pred to gomilo na kateri ni bilo plošče z vpisanimi imeni žrtev, ne časa smrti in ne napisa, Počivajte v miru. Na njem je stalo le skromno znamenje, majhen lesen križ, v katerega smo ob vsakem obisku nemo zrli, ter tiho upali, da mora priti čas, ko bodo imena fantov in mož, katerih trupla leže tam spodaj v hladni temini, javno zapisana. Po licih mater, očetov, otrok, sester, bratov ter deklet so ves ta čas polzele solze in iz njihovih ust se je slišala pritajena molitev.
Zdi se, da je bila ta molitev po 80 letih uslišana, ko je bilo prvič zaznati upanje, da bo tem žrtvam končno postavljeno spominsko obeležje.
Namreč, pred približno dvema letoma je NSZ, Krajevnega odbora Rovte dal pobudo na pristojno državno komisijo in tako so se začele priprave za postavitev dostojnega spomenika umorjenim, s čimer so se sorodniki strinjali in predlog soglasno potrdili.
S tem je Vlada RS, Ministrstvo za obrambo, prevzela celoten projekt izvedbe, financiranje in vzdrževanje spomenika, ki je zasnovan za vso Slovenijo v prepoznavni obliki za medvojne žrtve totalitarnega režima.
V imenu sorodnikov umorjenih se iskreno zahvaljujem NSZ, Krajevnemu odboru Rovte za vso skrb in prizadevnost pri dogovarjanju na vseh nivojih, da je v letošnjem letu prišlo do postavitve spominskega obeležja. Obeležja na katerem so končno vklesana imena prezgodaj umrlih fantov in mož, ki so svoja življenja izgubili le zato, ker so hoteli zaščitili svoje družine, imetja in identiteto slovenskega naroda.
Naj bo to obeležje spoštljiv spomin na umorjene, sedanjim in prihodnjim rodovom pa opomin in pričevanje o delovanju medvojnega komunizma.
Naj počivajo v miru.
Hvala.
Besedilo ob grobu na pokopališču v Rovtah bral Jože Malovrh,
nečak umorjenega Valentina Malovrh s Smrečja.
Besedilo pripravila: Jože in Sonja Malovrh, 20.8.2023
Slovesnost, nagovor predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin
Spomin na Rovte – spomin na slovensko izročilo
Rovte, 20. avgust 2023
Kakor velja za vso zgodovino komunistične revolucije na Slovenskem, za vse njene pomore in povzročeno trpljenje, tako poreče ta ali oni tudi za Rovte, da je škoda, da niso bili dogodki bolj podrobno popisani; da je škoda, da ni več domačih ljudi, ki so dogajanje videli s svojimi očmi, v pravem času napisalo spominov, da bi bolj obširno beležili hude stvari, ki so zadele posameznike, družine, vso župnijo.
Ta želja, da bi vedeli in razumeli več, je upravičena. Še posebej ob 30. obletnici postavitve farnih plošč, ko se spominjamo več kot 240 žrtev komunizma v župniji Rovte (prim. Janko Maček: Rovte v viharju vojne in revolucije, 2003, str. 136); – radi bi vedeli več o okoliščinah, kako so jih partizani odpeljali, kaj se je vedelo o njihovih zadnjih urah, kdo je odločal, kdo je povedal za njihove grobove ipd.
Toda če se poglobimo v to, kar je o Rovtah v viharju revolucije vendarle bilo skrbno zbrano in zapisano, potem nas obidejo še druge misli. Potem nekoliko občutimo, kakšno je moralo biti trpljenje, ki je zadelo Rovtarje … Ko se poglobimo v zapisana pričevanja, dobimo občutek, da obstaja neko nesorazmerje med pisano besedo in dogodki, o katerih beseda govori. Zazdi se nam, da je beseda nemočna, da bi zajela in izrazila katastrofo tistih dni, strah otrok, stisko domačih, bolečino ob umorih, občutek sesutja dotedanjega sveta, občutek, da je poraženo vse, kar so ljudje stoletja dolgo imeli za pravično, pošteno in nedotakljivo. Kako naj človeška beseda izrazi, zajame velikansko gmoto te človeške bolečine, ki je nato desetletja ostajala neodrešena nad krovom rovtarskih domačij? Ob tem nesorazmerju je najbrž marsikomu zastala beseda in ga je minilo, da bi pričeval in zapisoval. Ne le zaradi strahu pred nasilno oblastjo. Marsikdo je najbrž začutil, da so spričo velikanske smrti, ki je prišla na koncu, še tako dobri zapiski nepomembni. In čeprav kot zgodovinarji še tako zagovarjamo vrednost pisnih virov in dokumentov, je bilo tisto občutje gotovo v nečem temeljnem pravilno: da dokumenti ne morejo izraziti bolečine mučenih in umorjenih življenj, predvsem pa ne morejo obrniti nasilnega poteka zgodovine – dokumenti kot taki ne morejo ničesar popraviti, ne morejo obuditi nobenega ugaslega življenja, ne ublažiti nobene žalosti. Iz takšnih občutij je razumljivo, da je marsikateri spomin ostal nezapisan – in ugasnil.
Toda kljub vsemu se je dokumentov in pričevanj ohranilo več kot dovolj, da vemo bistveno. In kaj je bistveno? O tem nam razločno govori usoda sedmerih žrtev Češirkovega gozda, ki jim je danes država Slovenija postavila dostojen nagrobni pomnik. Knjiga pričevanj (Sonja in Jože Malovrh: Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, 2022) pokaže, da so bili vsi pomorjeni zgledni, domoljubni Slovenci, pošteni kmečki ljudje, toda vsak od njih je dosegel neko že prepoznavno stopnjo gospodarskega ali kulturnega napredka, kar jim je dajalo v domačem okolju določen ugled. Nekateri od teh fantov so bili celo povezani z OF, člani t.i. Narodne zaščite; toda ko jih je pretreslo, da so partizani začeli pobijati njihove znance in sokrajane, nedolžne ljudi, so začeli izražati pomisleke, ugovarjali so – in to je bilo za njih že usodno. Različen je bil življenjski tek teh mož in fantov; podobna pa je bila njihova odklonitev tega, da si nekdo vzame pravico ubijati domače ljudi. Bili so različne starosti in poklicev; v njih pa se je oglasila ista krščanska kultura s svojimi vekovitimi zakoni o tem, kaj je dobro, kaj je zlo. Prišel je god sv. Ane, 26. julij 1942, in vseh sedem je bilo umorjenih, nekateri po hudem mučenju. Mnogi Slovenci poznajo ansambel Čuki; le redki pa poznajo njihove prednike in očete, prvotne Čuke; – eden od njih, Valentin Malovrh, igral je bas in klarinet, je tam v Češirkovem gozdu v mukah izdihnil svoje 21-letno življenje (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 42–43).
Kaj je torej tisto, kar se nam kaže kot bistveno? Lahko bi navajali zgodbe vaških stražarjev, ki so se po teh dogodkih morali organizirati v Rovtah, da bi zaščitili svoje bližnje. Toda morda je tisto bistveno še bolj vidno v veličini obeh Lazarjevih fantov med sedmerimi žrtvami – Jakoba in Jožeta Filipiča, ki sta bila celo člana »Narodne zaščite«, vendar sta začela ugovarjati partizanskim umorom (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 25, 27).
Tukaj torej poteka tista bistvena, »ognjena« črta: pri odločitvi za to, kar je prav. Bistveno je torej razlikovanje med dobrim in zlim; – prav pri teh primerih se prejasno vidi, da gre nazadnje vselej za odločitev: za življenje ali proti življenju.
To je torej bistveno. Veliko pred nami in v neprimerno težjih okoliščinah so se morali neki slovenski ljudje, neki preprosti pošteni ljudje odločiti za to, kar je dobro in prav. Ne da bi vedeli, so s tem nadaljevali in na novo osebno ustvarili neko izročilo. Nadaljevali so stoletno krščansko tradicijo Slovencev, vendar so jo tudi na novo, osebno uresničili. Z dejanjem so izkazali, kako se človek konkretno odloči za dobro in prav. Temu so sledili mnogi drugi in se odločali podobno. Verjetno sprva niso niti pomislili na to – toda svojo odločitev so plačali z najhujšim. O tem bi vedela vso resnico povedati pobočja Hrastniškega hriba. Ena od teh, ki se ni nikoli vrnila, je bila mlado dekle Merica Modrijan. Nekdo, ki je preživel Teharje, je pričeval, »kako so neko dekle vso zmrcvarjeno nesli iz bunkerja. Bil je prepričan, da je videl Merico« (J. Maček: Rovte v ognju vojne in revolucije, str. 77). Nastala je velika praznina, ko nikogar od njih ni več bilo. »Jeseni 1945 je k Modrijanovim prišlo neko dekle iz okolice Cerknice in prineslo Meričin plašč« (prav tam).
Veliko praznino je zapolnila velika bolečina. In neizjokane solze.
Tako je nastalo izročilo, ki mu še nismo našli imena; toda zaradi tega izročila naši ljudje, kolikor so preživeli, tudi po zmagi revolucije nikoli niso sprejeli komunizma, za njih je bil tujek in rakava tvorba, notranje so mu kljubovali – in ko je prišel čas, so iz tega izročila ustvarjali slovensko pomlad, državo Slovenijo.
Kultura, ali bolje, omika raste iz tega, da v času ponavljamo dejanja, s katerimi uresničujemo resnico, dobroto in lepoto. Mnoga pričevanja o naših pobitih dajejo o tem trdno poroštvo. Naj se tega zavedamo ali ne, toda od njihovega izročila – ki je demokratično in slovensko, plačano z veliko smrtjo – živimo še danes. Nadaljevanje tega izročila, namreč odločanje za to, kar je dobro in pravično, navsezadnje, odločanje za življenje – je tudi edini odgovor na preizkušnje našega časa.
SPOMINSKA SLOVESNOST ROVTE 20.8.2023
S Slovensko himno (Logaški kvartet) smo pričeli slovesnost
Spominjati se pomeni negovati svoje korenine. Le iz zdravih korenin lahko raste zdravo drevo, ki kljubuje viharjem.
Danes smo se zbrali ob okroglih obletnicah pomembnih dogodkov:
– 30 letnici postavitve farnih spominskih plošč Rovte
– 80-letnici ustanovitve domobranske vojske ter
– Evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov
Zelo veseli pa smo, da te obletnice okronamo še z blagoslovom novopostavljenega nagrobnika žrtvam iz Češirkovega gozda, ki od 3. novembra 1942 počivajo na našem pokopališču, sedaj pa jim je Republika Slovenija postavila nagrobnik in jih s tem iztrgala pozabi.
Ob tej priliki se zahvaljujem Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč, pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana, ki je sprejela naš predlog o postavitvi nagrobnika in Upravi Republike Slovenije za vojaško dediščino pri Ministrstvu za obrambo, Sektorju za vojne grobove in grobišča, ki je poskrbela za postavitev nagrobnika.
Grob je sedaj vpisan v register vojnih grobov in grobišč, za vzdrževanje bo skrbela Republika Slovenija.
Neverjetno naključje je, da so bile naše farne spominske plošče, katerih 30-letnico postavitve praznujemo danes, blagoslovljene 23. avgusta 1993, torej prav na dan, ki ga je Evropa 16 let pozneje proglasila za Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Tako se z našim spominjanjem vključujemo v širšo družino evropskih narodov, ki se spominjajo grozot vseh treh totalitarnih režimov. Žal naša država komunizma, ki je v naših krajih povzročil daleč največ gorja, še vedno ne prepozna kot totalitarnega režima ki ga je vredno obsoditi.
Ob 80-letnici ustanovitve domobranske vojske, pa se spominjamo tudi naših mož in fantov, ki so padli kot domobranci. Niso bili izdajalci, z vsem srcem so pripadali Bogu in domovini Sloveniji, zanjo so se borili in zanjo dali svoja življenja. Zato se z nekaj trenutki tišine spoštljivo poklonimo njihovemu spominu.
Osrednji nagovor Predsednik Nove Slovenske zaveze, dr. Matija Ogrin
Spominska slovesnost za nedolžne žrtve umorjene v Češirkovem gozdu in vse žrtve vojne in povojnih pobojev
Svojevrsten spomenik pobitim v Češirkovem gozdu pa smo postavili tudi domačini in svojci. Na pobudo društva Nova Slovenska zaveza Rovte in s pomočjo donatorjev, je lansko leto, ob 80-letnici poboja v Češirkovem gozdu, izšla knjiga, v kateri sta Sonja in Jože Malovrh zbrala pričevanja oz. spomine svojcev pobitih na umorjene, na tisti čas in na življenje v njihovih družinah po vojni. Uvod je napisal Janko Maček, ki je tiste čase tudi osebno doživel.
Ob koncu današnje slovesnosti se najlepše zahvaljujemo
gospodu škofu Antonu Jamniku, vojaškemu vikarju gospodu Preglju, dekanu vrhniške dekanija in duhovnikom ki so še somaševali
današnjemu glavnemu govorniku Matiju Ogrinu
Logaškemu oktetu ki so poskrbeli za pesmi med našo prireditvijo
Trobentaču Franciju Žnidarju
in vsem ki ohranjate spomin na pobite,
ki prihajate na spominske slovstvenosti,
ki prižigate svečke,
ki krasite s kakšno rožico te naše spomenike
danes pa sta to naredili Lucija in Brigita, ki se jima tudi najlepše zahvaljujemo
Končali pa tako kot ponavadi s pesmijo Moja domovina