Spominska mašo in slovesnost ob 60. obletnici smrti msgr. Janeza Hladnika,
Nedeljo 22. Junij ob 15.00 uri v župnijsi cerkevi sv. Mihaela Rovte.
Somaševanje vodil upokojeni Škof msgr. dr. Anton Stres.
Po maši kulturni program z nagovorom bivše ministrice za slovence po svetu dr. Helene Jaklitsch.

Galerija slik¸¸
Slike in videoposnetki
Vsi posnetki YouTube

Sveta maša v somaševanju škof msgr. dr. Anton Stres
in slovesnost z nagovorom bivše ministrice za Slovence po svetu dr. Helene Jaklitsch.
(posneto fotoaparat)

Janez Juhant Rovte: Uvod v sveto maso nedelja 22. junij 2025

Spominska slovesnost za duhovnika Janeza Hladnika nas spodbuja k premisleku, kaj pomeni duhovnik za slovenski narod. Zaradi vere je duhovnik oblikoval narodno in srčno kulturo, jezik, knjigo ter spodbujal verne k spravi in sodelovanju.
Napadom liberalnih svobodomislecev na vero in Cerkev koncem 19. stoletja, je v 20. sledilo nasilje komunistov nad Cerkvijo kot sovražnikom revolucije št. 1.
Do danes se skuša pomen in vloga duhovnika med nami omajati ali zožiti na pregovorno reklo: Fajmoštra nucaj le za sol.
A ta fajmošter je Slovencu stal ob strani v življenju od rojstva in smrti.
Zaradi vere je v predanosti Bogu trpel z narodom v preizkušnjah in delil z njim radosti življenja. Za ceno življenja so duhovniki do konca ostali s trpini v ognju vojne in revolucije, tudi v taboriščih zatiralskih ideologij.
Kot profesor Lambert Ehrlich so eni izkrvaveli za vero in narod, drugi trpeli ječe in ponižanja, brezdomstvo …
Prosímo Boga, ki so mu služili, naj sprejme njihovo žrtev ter njih in naša očiščena srca pridruži Kristusovi spravni daritvi, vse nas pa okrepi v veri, upanju in ljubezni.

Sveta maša v somaševanju daroval dr. Anton Stres

Somaševanje vodil upokojeni škof msgr. dr. Anton Stres maša za msgr Janeza Hladnik.

Za 10 let smrti dr. Ivana Merlak, je maševal Župnik Janez Petrič.

Za godovno za duhovnika Lojze Kavčič, je maševal gospod dr. Janez Juhant.

Berila: Jernej Jeromen in dr. Bernard Spazzapan.

Evangelij: Simon Onušič

Homilija, škof msgr. dr. Anton Stres

Homilija dr. Anton Stres PDF

Spominska maša ob 60. obletnici smrti msgr. Janeza Hladnika
Homilija msgr. dr. Anton Stres, Rovte 22. junij 2025

Evangeliji poročajo, da so si ljudje delali o Jezusu različne predstave. S svojimi besedami in dejanji je bil Jezus veliko vprašanje za svoje sodobnike. Po eni strani niso mogle spregledati njegove izjemnosti in nenavadnosti, kar jim je dajalo misliti, da bi to utegnil biti tisti obljubljeni Odrešenik, ki so ga tako željno in nestrpno pričakovali. Po drugi strani pa se ni pojavil tako, kot so napovedovali in si predstavljali: ni se pojavil z veliko zunanjo močjo, ugledom in v kakem zmagoslavnim sprevodu kot so to radi delali rimski zavojevalci. Zato razumemo, da je to ljudi begalo. Ali je ta pravi ali ni? Zato so med ljudmi krožile različne govorice.

Jezusu pa ni bilo toliko do ugibanj in govoric. Jezus ni delal ankete javnega mnenja, kakor da bi lahko javno mnenje odločilo o tem, kdo je On. Ravno obratno, javno mnenje se je o njem motilo, tako takrat kakor danes. Če hočemo vprašati in zvedeti, kdo je Jezus, moramo vprašati njegove učence, njegove apostole. Zato je šlo Jezusu za njegove učence, rad bi vedel, kaj pravijo oni, kdo je, kajti od tega bo tudi v prihodnosti vse odvisno. Apostole je izbral za svoje sodelavce, ki bodo nadaljevali njegovo delo, zato je mu je bilo največ do tega, kaj oni pravijo o njem? Ali so že zaslutili, da je nekaj posebnega in bo tudi njegovo delovanje potekalo precej drugače, kakor si ga je predstavljala večina? To ga je zanimalo, kajti na to jih je moral pripraviti.

To Jezusovo spraševanje učencev, se je po pripovedovanju zgodilo v Galileji, ko se skupaj s svojimi učenci podal proti Jeruzalemu, v osje gnezdo, kjer so ga čakali njegovi zagrizeni sovražniki. Jezus je vedel, da se soočenju z njimi ne more in ne sme izogniti, predvsem pa se ne sme izogniti usodi trpečega Jahvejevega služabnika, da se ne sme izogniti trpljenju in smrti. Jezus pa je tudi vedel, da bo to strahoten šok za njegove učence. Zato jih je začel na to pripravljati in jim skušal dopovedati, da je v tem velika Božja skrivnost, da je Božja modrost drugačna od človeške, da so vrednote Božjega kraljestva drugačne od vrednot zemeljskega kraljestva, od vrednot bogastva, uspeha in užitka. Popolnega uspeha pri tem sicer ni imel, kakor lahko sklepamo iz tega, kako so se apostoli vedli na veliki petek. Kljub temu pa ne moremo reči, da jim od tega Jezusovega poučevanja ni nič ostalo. Ostalo je vsaj toliko, da so ohranili neko upanje in pričakovanje in bežali iz Jeruzalema, kakor onadva, ki sta šla proti Emavsu.

Jezus se je zelo dobro zavedal, da je Bog, ki ga on kot njegov učlovečeni Sin predstavlja med ljudmi, vse nekaj drugega, kakor si mislijo ljudje. Tudi apostoli niso bili izjema. Človek si ne more predstavljati, da bi Bog iz ljubezni do ljudi in za njihovo odrešenje postal človek ter se izpostavil trpljenju in sramotni smrti. Zavedal se je, da bo apostole to, kar bo doživel v Jeruzalemu globoko pretreslo, da se jim bo zaradi tega vse sesulo. Po takratnem splošnem prepričanju bi moral biti Mesija zmagovalec, ki bo uničil in strl svoje nasprotnike in pokazal svojo moč zelo otipljivo in celo zastrašujoče. Za apostole bi moral biti Jezus zmagovalec in ne poraženec. Apostoli so tedaj še razmišljali posvetno.

To ne velja samo za apostole. Tudi nam je težko sprejeti, da je pomembnejša ljubezen in vdanost, s katero sprejmemo nesrečo, poraz ali neuspeh, kakor uspeh sam. Vsakokrat, ko se v svoji požrtvovalnosti ustavimo, ko ji postavimo meje, ko rečemo, da v svoji dobroti ne bomo pretiravali, ko se začnemo bati zase in se začnemo zapirati vase, ne pristajamo na Jezusove besede in mu ne verjamemo, da se bo izgubil, kdor postaja sebičnež in postavlja sebe in svoje interese na prvo mesto. Ko postanemo sužnji samih sebe, se začnemo izgubljati v vrtincu potrošništva in iskanja sebe, svojih užitkov.

Jezus je vedel, da vsega tega v tistem trenutku apostoli še ne morejo sprejeti in popolnoma razumeti. Morali bodo doživeti, da se resnično zgodi, da kdor svoje življenje izgubi iz ljubezni do Boga in soljudi, ga reši in najde. Morali so dočakati Jezusovo smrt in vstajenje, Jezusovo izgubo samega sebe in Jezusovo najdenje sebe na velikonočno jutro. predvsem pa bodo morali dočakati prihod Svetega Duha. Zato pa jih Jezus najprej povabi, naj mu ostanejo zvesti, tudi če vsega še ne razumejo. Povabi jih, naj vztrajajo na poti z njim in ja tudi oni vzamejo vsak dan svoj križ. Tudi nas vabi k temu posnemanju njegove ljubezni, le da je nam, ki imamo pred seboj celotno dogajanje Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja in ki smo prejeli Svetega Duha, lažje verovati in vztrajati z Jezusom, kakor je bilo v tistem trenutku prvim Jezusovim učencem. So pa nam oni naredili in pripravili pot. Zato nam samo oni lahko dajo pravi odgovor tudi na vprašanje, kdo je Jezus.

So pa med Jezusovimi učenci tudi danes ljudje, ki gredo v tej pozabi nase in na svoje interese zelo daleč in se v delu za druge popolnoma izčrpajo in použijejo v svoji gorečnosti. Vsak požrtvovalen človek je takšen in še posebej vsak kristjan, ki ga nagovarja Jezusov zgled in beseda, da ne živi koristolovsko, temveč v duhu Gregorčičevih stihov: »ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. Takšen učenec Jezusa Kristusa je bil še posebej msgr. Janez Hladnik, katerega 60-letnice smrti se danes spominjamo. Njegove velike zasluge za slovenske begunce, ki jih je v prvih povojnih letih sprejela Argentina, so zrasle iz njegove nesebične požrtvovalnosti in sočutja do rojakov, ki so morali v begunstvo. O njegovi vlogi bomo danes še slišali. Nesebična požrtvovalnost, zvestoba in gorečnost za Božje kraljestvo so odlikovali tudi kanonika Ivana Merlaka in duhovnika Lojzeta Kavčiča, ki se ju pri tej sveti maši tudi spominjamo.. Vsak Jezusov učenec, vsak kristjan, se odlikuje po tem, če le hoče biti vreden imena kristjan. Taki so naši vzorniki, predvsem pa svetniki, ki so po Jezusovi poti šli do herojske in nadpovprečne stopnje požrtvovalnosti in z njo povezanega trpljenja. So naši vzorniki, naj bodo tudi naši priprošnjiki.
Amen.

Prošnje: Mojca Šemrov.

• Gospod Jezus, povabil si nas, naj hodimo za teboj; prosimo te, naj se odpovemo sebi in vzamemo vsak dan svoj križ ter gremo za teboj.
• Gospod Jezus, Peter te je spoznal za Božjega maziljenca; prosimo te za vse, ki so dobre volje, naj te spoznajo kot svojega Odrešenika.
• Gospod Jezus, s krstom si nas napravil za svoje brate in sestre; pomagaj nam tako živeti, da te bodo naši bližnji po nas spoznali in vzljubili.
• Gospod Jezus, prerok Zaharija je napovedal studenec v očiščenje greha; prosimo te za vse, ki so zabredli, naj po studencu milosti iz tvojega prebodenega Srca spet najdejo pot k Očetu.
• Gospod Jezus, če smo tvoji, smo po obljubi tudi dediči nebes; prosimo te za vse, ki umirajo v avtomobilskih in drugih nesrečah, naj dosežejo obljubo večnega življenja.
•  Gospod Jezus, spomni se vseh rajnih faranov, še posebno pokojni: msng. Janeza Hladnika, kanonika dr. Ivana Merlaka, duhovnika Lojzeta Kavčič in sestro Evito Hladnik, sprejmi jih v nebeško kraljestvo, da se bodo večno veselili tvoje ljubezni.
•  Gospod Jezus, prosimo te za nove in goreče duhovne poklice, nakloni jim modrost, da bodo znali pristopati k vernikom v današnji družbi.
• In še po osebnem namenu …… Prosimo Gospoda

Pred Očenašem: župnik Janez Petrič

Pred miru in sprave: Pavel Novak

Spominska slovesnost

Uvod : Himna republike Slovenije (brez napovedi)

Spoštovani škof, msgr. dr. Anton Stres, spoštovani dr. Janez Juhant, spoštovani domači župnik Janez Petrič, spoštovana gostja in naša današnja slavnostna govornica dr. Helena Jaklitch, spoštovani župan g. Berto Menart, spoštovani sorodniki Janeza Hladnika in vsi ostali danes tukaj zbrani. Lepo vas pozdravljam v rojstnem kraju msgr. Janeza Hladnika, v »eni najlepših podeželskih cerkva ljubljanske nadškofije« kot je v svojih spominih zapisal ta naš veliki rojak in dodal: »Cerkev nam je bila kot nebeška vrata; polna svetlobe, lepote in veselja«.

Preden nadaljujemo, bi prosil župana občine Logatec g. Berta Menarda, da nam nameni nekaj besed. Prosim!

Nagovor župan občine Logatec Berto Menard

Hvala g. župan za obisk in vaše besede.

Spoštovani!
Vem, da so mnogi med vami že prebrali knjigo Od Triglava do Andov, vsem, ki pa je še niste, jo toplo priporočam. Vseeno vam bom na kratko predstavil življenje in delo moža, ki se ga danes spominjamo.
Jože Leskovec, o življenju in delu duhovnika msgr. Janez Hladnik

Duhovnik Janez Hladnik se je rodil 22. decembra 1902 v številčni družini štirinajstih otrok v kraju Petkovec župnije Rovte. Kot otok si je pri igri s koso poškodoval nogo, zato ni mogel poprijeti za vsako delo. Odločitev, da gre v šole je bila zato enostavna. Krst in zakrament svete birme je prejel v cerkvi sv. Mihaela v Rovtah, kjer je pel tudi novo mašo. Kot kaplan je deloval v Metliki in bil po nekaj letih zaradi politične aktivnosti premeščen v Zagreb. Tudi Zagreb ni bil primeren kraj za zavednega Slovenca, ki je že med študijem zašel v krog dr. Lambrehta Erliha. Zato so ga po enem letu zopet premestili. Tokrat v Kostanjevico na Krki. Že pred odhodom v Zagreb se je začel zanimati za Argentino, kjer je duhovnik Jože Kastelic iskal svojega pomočnika. Po Evharističnem kongresu leta 1935, pri katerem je bil zelo dejaven, je stopil s svojo prošnjo pred škofa Rožmana. Prošnja je bila odobrena in tako je že proti koncu leta potoval v Argentino. Tam je prevzel uredništvo revije »Duhovno življenje«, v kateri je bila večino prispevkov njegovih. Med 2. svetovno vojno mu je o dogajanju v domovini poročal Franc Gabrovšek, odposlanec SLS, ki je prav tako naš rojak. Od njega je izvedel tudi za smrt svoje mame leta 1941 in za smrt brata Franceta 1942. Iz poročil, ki jih je dobival, si je počasi ustvaril sliko dogajanja v domovini. Po koncu vojne mu je znova pisal Gabrovšek in mu sporočal o 20.000 slovenskih beguncih, ki jim je uspelo pobegniti iz »svobodne« domovine. Takoj je pričel iskati možnost za njihovo rešitev. Poskusil je tudi v Čilu in Peruju, vendar neuspešno. Končno je našel pot do argentinskega predsednika Perona, ki mu je dal dovoljenje za vstop 10 000 beguncev. Takrat pa se je njegovo delo šele začelo. Moral je prevzeti skrb za nastavitev, iskanje služb, iskanje finančnih sredstev…, skratka za vse sam. To je na kratko, več o njegovem delu pa najdete v prej omenjeni knjigi Od triglava do Andov.

Takratne čase je težko, oziroma nemogoče, primerjati z današnjimi. Je pa vedno v ljudeh neka želja po časih, ki so v naših srcih in spominih lepo zapisani. Je tudi želja, da bi se lepi trenutki vrnili in naše slovenske pesmi to tudi opevajo. Ena takih je vsem znana koroška ljudska Čej so tiste stezice, ki so včasih bile. Danes vam jo bodo zapeli člani mladinskega pevskega zbora župnije Rovte. Prosim!

cerkveni mladinski pevski zbor župnije Rovte

Čej so ’tiste stezice, k’ so včasih bile?

Hvala, dragi pevci, da ohranjate slovensko pesem, ki je kot viharnik vrh gora stala v srcih mnogih generacij že davno preden smo si leta 1991 priborili svojo državo.

Sedaj pa prosim bivšo ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Heleno Jaklitsch, da nam ob današnjem praznovanju spregovori nekaj besed. Prosim, gospa Helena!

Nagovor bivše ministrice za Slovence po svetu dr. Helene Jaklitsch

Nagovor dr. Helene Jaklitsch PDF

Govor ob 60. obletnici smrti Janeza Hladnika (Helena Jaklitsch)
Rovte, 22. 6. 2025

Spoštovani,
Zbrali smo se, da se poklonimo spominu na duhovnika, misijonarja in zavednega Slovenca – msgr. Janeza Hladnika. Božja previdnost ga je že pred drugo svetovno vojno vodila na drugi konec sveta, v prostrano deželo pod južnim križem. Ko je kot 34-letni duhovnik stopil na ladjo, da priskoči na pomoč slovenskemu duhovniku v Argentini, najbrž ni niti slutil, da bo dobrih deset let kasneje, kot je ob njegovem grobu dejal župnik Delgado, »svojim rojakom, ki so izgubili domovino, postal krušni oče in da bo po njegovem posredovanju 8.000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom«.¹ Prav tako je verjetno tudi na kratko zamahnil z roko, ko mu je njegov novomašni govornik v pismu, ki ga je Hladnik prejel julija 1941, ko je bil že v Argentini, polagal na srce: »Bodi na straži! Verjetno te čakajo velike naloge, ki jih bo terjala od tebe domovina.«²
Toda danes, šestdeset let po njegovi smrti lahko s polno gotovostjo rečemo – bil je na straži in ni se branil nalog, ki jih je od njega terjala domovina. Pravzaprav jih niti ni terjala, sam jih je znal prepoznati in se jih je neustrašno lotil, čeprav se je večkrat v svojem trudu in naporih čutil sam, pa tudi razočaran zaradi krivičnega obrekovanja nekaterih Slovencev. Ampak to ga ni odvračalo od tega, da ne bi naredil, kar je čutil, da mora narediti za rojake, za ljudi, ki so mu bili, tudi po duhovniški službi, zaupani. Še kako so zanj veljale besede goriškega slavčka »Dolžan ni samó, kar veléva mu stan, kar môre, tó móž je storiti dolžán!«
Vedno znova se me dotakne njegova zahvalna molitev, ki jo je izrekel na dan svoje nove maše. Zapisal jo je v svoje spomine – tiste spomine, ki se jih je totalitarna oblast v prejšnjem režimu tako zelo bala, da jih je z objavo v uradnem listu celo prepovedala. Takole je molil: »Tu me imaš, Gospod, takega kot sem! Zahvalim te za pokvarjeno nogo. Brez nje najbrž nikdar ne bi prišel do oltarja. Zahvalim te, Gospod, tudi za druge pomanjkljivosti, ki jih nosim na telesu, zlasti za izgovorjavo črke R. Ti veš, Gospod, da mi je to nadležno, a Tebi je tako prav in že veš, zakaj. In to, da sem tako ‘kmetavz’. Morda bi bilo bolje, da bi se bil bolje olikal in bil primeren tudi za salon. Gospod, takega me pač imaš. Pomagaj mi, da Ti bom mogel koristno služiti! Dal si mi lepe darove, pa dal si mi tudi brzdo, da zavre mojo samoljubnost in domišljavost, če bi me sovražnik kdaj slušal po tej poti spraviti s tira. Hvala ti, Gospod, za vse!«³
S kakšno iskrenostjo je v molitvi govoril o svojih slabostih, pa vendar brez lažne skromnosti in z zavedanjem, da mu je dal Bog mnoge darove, ki jih je skozi desetletja svojega delovanja podeseteril. Najprej doma – v Metliki, v Zagrebu in na Kostanjevici na Krki, potem pa v Buenos Airesu, kjer je skušal vsakega rojaka, ki je prišel čez ocean, pričakati, tudi zato, ker je, ko je sam prihajal tja, zaman čakal, da bi ga kdo sprejel. »Bilo ni nikogar, niti psa, ki bi me oblajal«, se je spominjal. »Bridko sem občutil to in zato sem se tem bolj potrudil pozneje, ko so prihajali brezdomci v Argentino, da sem jih pričakal in jim dal prijazno besedo v pozdrav. Bili so tisoči in tisoči, ki so prišli za menoj …«⁴
Njegova velika zasluga je bila, da je deset tisoč Slovencev nekaj let po drugi svetovni vojni dobilo nov dom. Vojna in povojna leta so bila za naš narod silno težka. Revolucija, ki se je razplamtela že v času vojne, je po vojni, pijana od zmage, zaplesala krvavi rdeči ples, v katerem je poteptala življenja več kot enajst tisoč mladih fantov, mož in očetov. Več kot deset tisoč Slovencev, civilistov, med njimi ne le slovenska elita, temveč tudi mnogo otrok in starih ljudi, se je umaknilo na Koroško in v Italijo, da bi si rešilo gola življenja, po katerih je povojna oblast tako hlepela. Po dveh, treh letih življenja v begunskih taboriščih so se začela porajati vprašanja – kako in kam naprej. Da bi šli domov, kjer je »svobode naše jabolko se zlato, nam zakotalilo je v kri in blato«, kot je zapisal Oton Župančič, ni bilo misliti. Večina evropskih in čezmorskih držav niso sprejemale družin in otrok, še manj ostarele ljudi, zavezniške oblasti pa so začele zapirati begunska taborišča. Po spletu srečnih naključji ali, kot je zapisal sam, po priprošnji Marije Pomagaj, je Janez Hladnik 20. novembra 1946 prišel do argentinskega predsednika generala Perona, ki je odločil »Jaz hočem, da ti ljudje pridejo sem.« 10.000 da jih lahko pride. Še isti dan je Hladnik vesel pisal dr. Mihu Kreku, nekdanjemu ministru in predsedniku Narodnega odbora za Slovenijo – »predsednik je našo zadevo lepo sprejel«, ob tem pa dodal »To sem dobro poudaril, da nihče nima nič svojega, ker so vse zgubili in ohranili nič drugega kot svoje poštenje, svojo zvestobo Bogu in domovini in svojo voljo za ustvarjajoče delo.«⁵
Skoraj osem desetletji je minilo od takrat, toda Slovenci v Argentini, tudi mlajše generacije, se hvaležno spominjajo Janeza Hladnika. Pred nekaj dnevi, prav na obletnico njegove smrti, so se tako zbrali pri slovesni sveti maši, ki so jo darovali v župniji Svetega Jožefa Pompejskega, v cerkvi, ki je sad Hladnikovega neutrudnega dela. Brez njegove pomoči bi se slovenska begunska skupnost po vojni skoraj gotovo razletela na vse konce sveta in bi vsak zase ostal sam v bolečini ob izgubi domovine in svojih bližnjih. Tako pa je ostala skupaj, trdno povezana v veri in ljubezni do rodne domovine ter dala premnoge sadove ne le njim samim, ampak vsemu slovenskemu narodu, tudi nam, ki živimo tu, v Sloveniji. Prek 70 duhovnikov, pa tudi odlične glasbenike, pisatelje, mislece, uspešne gospodarstvenike. Predvsem pa zavedne rojake, ki so sanjali svobodno in samostojno Slovenijo tudi takrat, ko je bila ta misel v domovini prepovedana. Da je slovenski DNK, ponosen in srčen, zapisan v njihovih genih, smo lahko začutili konec maja v Slovenski filharmoniji na slavnostni akademiji ‘Slovenija, tukaj sem’, ki so jo pripravili potomci povojnih beguncev, ki »stopajo nazaj na slovensko zemljo – ne kot tujci, temveč kot sinovi in hčere Slovenije«. Njihovo polnokrvno in temperamentno petje je preteklo soboto, na slovesnosti ob Macesnovi gorici, objelo ves prostor okrog brezna in se dotaknilo naše notranjosti.
Prav in lepo je, da ohranjamo hvaležen spomin na moža, ki je pomagal tolikim ljudem in ki je tudi daleč od domovine gorel za slovensko stvar tudi v domovini, še posebej v njegovih domačih krajih. Rad je imel te kraje in vesel je bil, ko jih je po dvajsetih letih bivanja pod južnim križem lahko zopet obiskal. »Bil sem ganjen in solze so se mi prikradle v oči, ko sem blagoslavljal svoje ljudstvo ter klical z neba »Daj in ohrani sad zemlje!«⁶, je zapisal v svojih spominih, ko je vodil telovsko procesijo v svoji domači cerkvi sv. Mihaela, »kjer je prejel največje milosti na zemlji«, kot je sam dejal.
Njegov zgled nam je lahko tudi danes vsem v spodbudo. Bil je mož dejanj, ki se ni otepal nobenega dela. Noben problem zanj ni bil pretrd oreh. Če je naletel na takšnega, bolj trdega, je pač po njem tolkel toliko časa, da ga je strl. Ko je bilo treba, je povedal, kar je bilo treba povedati. Če je bil prepričan, da se bori za dobro, pravo stvar, se ni dal prestrašiti. Že pred vojno, še kot mlad duhovnik, je svoje vernike spodbujal k aktivnemu delu za skupno dobro. Ne le na področju verskega življenja, temveč tudi na gospodarskem področju in v javnem ter kulturnem življenju. Glede na to, kako se temu danes marsikdaj radi izognemo, bi si njegovo spodbudo veljalo večkrat priklicati v spomin.
Ob njegovem liku lahko krepimo tudi našo ljubezen do slovenske besede in domovine, ki prav te dni praznuje svoj rojstni dan. Danes nam namreč domoljubja manjka. Zdi se, kot da se ga otepamo, celo sramujemo. Da smo si pustili vtepsti v glavo, da je ljubezen do lastnega koščka zemlje in do svojih ljudi preživeta kategorija. Janez Hladnik je imel rad Slovenijo, vse življenje ji je ostal zvest, čeprav 12.000 kilometrov stran, pa ga ta ljubezen ni zapirala pred svetom. Prav nasprotno. V službi naroda je z vso pozornostjo skrbel tudi za svoje argentinske župljane in za vse, ki so potrebovali pomoč.
Zgled nam daje tudi v svoji povezanosti z Božjo Materjo. Kadar je bil v stiski, se je vedno, tako kot mnogi naši rodovi pred njim, z otroškim zaupanjem obračal k Mariji Pomagaj. Pa tudi v trenutkih velike hvaležnosti.

Spoštovani.
Ko je odhajal nazaj v Argentino, je Hladnik še zadnjič daroval sveto mašo v domačih krajih, v cerkvi sv. Hieronima na Petkovcu. »Držite skupaj«, je takrat dejal. »Pomagajte si med seboj! Ko se oglasi zvon, se spomnite, da je to božji glas, ki vas kliče iz nebes, pa boste z vdanostjo sprejemali križe, z veseljem izpolnjevali dolžnost tudi tedaj, ko se vam bo zdela težka, in hiteli na pomoč sosedu in sovaščanu.⁷ Besede, ki jih je takrat govoril svojim rojakom, veljajo danes tudi nam. Vzemimo jih resno, tako kot njegov zgled v dejanjih. Potem se nam ni bati, da bi omagali; kot posamezniki, kot skupnost, kot narod.
Hvala.
¹ Janez Hladnik, Od Triglava do Andov, Župnija Rovte, Založba Družina, Goriška Mohorjeva, Goric, 2018 (dalje; Od Triglava …), str. 302
² Julija 1941 dobi Hladnik pismo Franca Gabrovška, njegovega novomašnega govornika. Poslal ga je iz Palestine. Na kratko je poročal kako je v Sloveniji. Od Triglava …, str. 206.
³ Od Triglava …, str. 104.
⁴ Od Triglava …, str. 177.
⁵ Arhiv Zedinjene Slovenije, Hladnikov arhiv, H2-6 – Pismo Hladnika Kreku.
⁶ Od Triglava …, str. 272.
⁷ Od Triglava …, str. 289.

Hvala, da ste si danes vzeli čas in prišli med nas in nas počastili z svojim nagovorom.

Slovensko srce je vedno bilo in vedno bo trdno zakoreninjeno v deželi, ki nam jo je Bog namenil. Prgišče lepote, ki nam ga je Bog dodelil pri stvarjenju sveta, je zaznamovalo slovensko dušo za vedno. Tudi Slovenci, ali pa predvsem tisti, ki so morali zapustiti svojo rojstno grudo, so ljubezen do domovine ohranili v svojem srcu. Argentinski begunec dr. Marko Kremžar je napisal pesem Slovenija v svetu. Pesem je postala himna slovenskih emigrantov. Danes nam jo bo zapel cerkveni mešani pevski zbor Župnije Rovte.

cerkveni mešani pevski zbor župnije Rovte: Slovenija v svetu

Ob koncu današnje slovesnost se spodobi, da se za pripravo in izvedbo zahvalim vsem vpletenim. Se pa že v naprej opravičujem, če bom pri tem koga pozabil.

Prva zahvala gre pobudniku in moji desni roki pri pripravi slovesnosti g. Hieronimu Kavčiču, ki je kljub zdravstvenim težavam opravil neizmerno veliko delo. Z g. Ronkom sva sodelovala že ob 50. obletnici Hladnikove smrti leta 2015. Takrat je bila slovesnost pripravljena ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov. Pripravljena je bila tudi razstava o življenju in delu msgr. Janeza Hladnika, katere del si lahko ogledate tudi danes v župnišču. Takrat si je razstavo ogledal tudi predsednik države g. Borut Pahor, ki se je ob njej prvič seznanil z delom msgr. Hladnika v Argentini. Kasneje, oktobra leta 2016, ko je kot prvi predsednik Slovenije obiskal Argentino, se je tamkajšnjemu predsedniku zahvalil, da je Argentina v težkih časih zgodovine sprejela slovenske begunce. Z g. Ronkom sva sodelovala pri pripravi slovesnosti v čast g. Hladnika z naslovom »S petjem, besedo in sliko o delu msgr. Janeza Hladnika« leta 2016 v Rovtah in v Ljubljani ter istega leta še pri pripravi razstave v Gorici. Vrhunec sodelovanja pa je bil vsekakor ponatis knjige Od Triglava do Andov leta 2018.
Mislim, da si g. Ronko za ves trud zasluži en velik aplavz!

Zahvala vsem za to spominsko slovesnost
še posebej Ronetu Kavčič za organizacijo in ohranjanje spomina
na msgr. Janez Hladnik

Hvala vam spoštovani škof msgr. dr. Anton Stres, da ste sprejeli povabilo in danes z nami delil svoje misli.

Hvala vam, spoštovani dr. Janez Juhant, ki ste tukaj tudi v vlogi predsednika društva Ob lipi sprave; sprave, ki jo je naša domovina tako zelo potrebna. Hvala vam za trud, ki ga vlagate v ozdravljenje slovenske družbe.

Hvala, gospod župnik Janez Petrič, da nas podpirate pri tovrstnih dejavnostih. Naj vas Bog ohrani še dolgo med nami!

Hvala tudi vsem vam, ki ste danes stali pred oltarjem naše prelepe cerkve.

Hvala vsem trem pevskim zborom župnije Rovte pod vodstvom Janeza Trevna, Valentine Ugovšek in Mete Malavašič, ter organistu Urhu Jamšku.

Iskrena hvala za okrasitev cerkve Veri in Tatjani, ki sta vnesli toliko simbolike današnje slovesnosti v okrasitev. Msgr. Janez Hladnik je dal slovenskim beguncem svobodo, kruh, novo domovino, vero in luč upanja.

Hvala članom združenja za vrednote slovenske osamosvojitve za pomoč in podporo.

Hvala prostovoljnemu gasilskemu društvu Rovte za redarstvo.

Hvala narodnim nošam, še posebno pobudnici Marji Čuk. Zelo ste polepšali praznovanje. Zaveden Slovenec, kot je g. Hladnik bil, bi bil na vas ponosen. Žal na naših prireditvah premalokrat vidimo može in žene, kaj šele otroke v takih oblekah. Teh zadržkov Slovenci, pregnani v tuje dežele, tudi po več generacijah nimajo. Zato še enkrat hvala in le pogumno naprej.

Hvala za pripravo pogostitve, na katero vas vabim po koncu slovesnosti.

Hvala vsem, ki ste soustvarili današnji dogodek in vas nisem imenoval. Bog plačaj!

Za konec vam v imenu združenja za vrednote slovenske osamosvojitve iskreno čestitam ob prazniku Dnevu državnosti. Vabim vas, da se udeležite maše za domovino in kresovanja, ki ga v občini že tradicionalno pripravljamo v Gornjem Logatcu, v torek 24. junija ob 20.00 uri.

Vabim vas tudi na tradicionalni pohod v spomin na umrla vojaka TO Miroslava Molka in Antona Žaklja v soboto, 12. julija. Zbrali se bomo ob 10.00 uri in se odpravili proti Cesarskemu vrhu.

Letos praznujemo 34 letnico naše države. K njenemu nastanku so ogromno prispevali tudi člani slovenske skupnosti v Argentini, za katero je v največji meri zaslužen g. Hladnik. Državo Slovenijo so sanjali mnogi, nam pa je bilo dano, da smo jo dobili in, na kar radi pozabljamo, tudi ubranili. Skrb za državo in obenem za domovino je naša naloga tudi danes, ko svet na mnogih koncih iztirja. V prvem letu samostojnosti, leta 1992 se je slovenski narod na Brezjah posvetil Mariji. Slovenski kristjan je povabljen, da se Mariji posveti vsak dan. Zato je primerno, da na koncu skupaj z našimi zbori zapojemo pesem: »Marija pomagaj nam sleherni čas«.

Bog živi našo nam Slovenijo!

Zahvala za 34 let samostojnosti v zahvalo Mariji Pomagaj
vsi skupaj zapeli zaključno pesem: Marija, pomagaj nam sleherni čas

Galerija slik¸¸
Slike in videoposnetki
Vsi posnetki YouTube

Sveta maša v somaševanju škof msgr. dr. Anton Stres
in slovesnost z nagovorom bivše ministrice za Slovence po svetu dr. Helene Jaklitsch.
(posneto z mobitelom)