Spomin na 70 letnico nepovratnega odhoda Rovtarjev na Koroško in javit v Logatec

Sveto mašo daroval Jože Treven, sin teharskega taboriščnika

Jože Treven, župnik na Koroški Beli. sin teharskega taboriščnika, po domače Dolencov

Jože Treven, župnik na Koroški Beli. sin teharskega taboriščnika, po domače Dolencov

Uvodni nagovor in opis dogodkov po drugi svetovni vojni v Rovtah

Janez Petič , župnik v Rovtah Uvodni nagovor in opis dogodkov po drugi svetovni vojni v Rovtah

Janez Petič , župnik v Rovtah
Uvodni nagovor in opis dogodkov po drugi svetovni vojni v Rovtah

Mašo daroval Jože Treven v somaševanju petih duhovnikov

Mašo daroval Jože Treven v somaševanju petih duhovnikov

Nagovor Jože Leskovec, član odbora Farnih plošč župnije Rovte in predsednik občinskega odbora VSO Logatec

Jože Leskovec,  član odbora Farnih plošč Rovte in Predsednik občinskega odbora VSO Logatec

Jože Leskovec, član odbora Farnih plošč Rovte in Predsednik občinskega odbora VSO Logatec

 V začetku maja 1945 se je po Rovtah govorilo, da se v kratkem pričakuje, prihod kralja Petra v Ljubljano in da so zahodni zavezniki že na meji z Italijo. To je seveda pomenilo, da bo kmalu konec vojne. Ljudje pa se bodo vrnili v ustaljene tirnice življenja. Niti najbolj obveščeni niso slutili kaj se bo v naslednjih mesecih dogajalo na slovenski zemlji.

Rovte so v zadnjih dveh letih vojne živele dokaj normalno, če lahko vojne razmere štejemo za normalne. Zaradi močne domobranske vojske so imeli mir pred partizani, nemška vojska pa vse od incidenta v septembru 1943 ni povzročala nikakršni težav. Omenim naj le uničenje transformatorske postaje in vodovoda, ki so ga izvedli partizani v mesecu novembru 1944, v času ko daleč na okoli ni bilo nemške vojske, da bi jim lahko škodovali. Škoda je bila povzročena le krajanom Rovt.

V takšnih okoliščinah si lahko predstavljamo vzdušje 5. maj, ko so se zbirali begunci iz vseh sosednjih krajev, ki so že bežali pred veliko podivjano partizansko vojsko. Tukaj v tej cerkvi pa so si vzeli še toliko časa, da so prisostvovali desetim mašam, kot je v svoj dnevnik zapisala Fani Cigale. Številni civilisti pod zaščito slovenske narodne vojske so nato svojo pot z veliko duhovno podporo začeli prav iz tega kraja. Preko Smrečja, Suhega dola, Poljanske doline, Škofje loke, Kranja, Tržiča, Ljubelja na Avstrijsko stran. Za celoten opis poti bi porabil preveč časa. Vendar že ta del poti ni bil enostaven in je terjal tudi žrtve. Po predaji orožja Angležem postanejo tudi vojaki Slovenske narodne vojske le civilisti. Zato od tu dalje ne bom govorili o domobrancih temveč zgolj o civilistih in Slovencih. Angleži niso izročali Titovim morilcem zgolj ljudi, ki so nosili uniforme. V taboriščih kot so Teharje so se znašli tako moški, ženske in celo otroci. Tako danes govoriti o pobojih domačih izdajalcev, ki so prisegli Hitlerju pomeni le zavajanje ali nepoznavanje zgodovinskih dejstev.

Na tem mestu je potrebo povedati tudi nekaj besed o moralni in duhovni podpori, ki so jo imeli naši rojaki na zadnji poti. Vojaški kurat gospod Franc Kunstelj po pričevanju preživelih zasluži posebno mesto v našem zgodovinskem spominu. Na celotni njihovi poti jih je bodril, da nebi omagali in so z njegovo pomočjo lažje nosili svoj križ za Kristusom. Še po grozovitem mučenju, ko je imel zdrobljene roke v zapestju jih je do konca blagoslavljal in bodril. Zaslužil bi si posebno priznanje v našem kraju. Zaradi božje previdnosti imamo kar nekaj pričevanj preživelih, da si lahko ustvarimo sliko njihovega križevega pota. Preživel pa je tudi Anton Petkovšek – Marjetin, ki nam je povedal za kraj kjer počiva večina pobitih, ki so bili vrnjeni.

Povsem druga zgodba pa se je dogajala doma. Že 8. maja je bil objavljen razglas, da se morajo novi oblasti v Logatec javiti vsi moški stari od 17. do 50. leta starost. Večina preko 90 mož in fantov je menila, da ima pač vsaka oblast svoja pravila in tako nič hudega sluteč ubogala ukaz. Žal se jih je vrnilo maj kot trideset. Kje se je končala njihova življenjska zgodba še danes ne vemo. Za tiso kar pa smo slišali pa tudi ne moremo doumeti, da je človek zmožen takih dejanj.

Tisti krajani, ki so imeli to srečo, da niso bili vrnjeni iz Koroške, ali tisti, ki jim je uspelo preko Primorske doseči Italijo, pa tisti, ki niso zaupali novim oblastem in po nekaj dneh ali mesecih skrivanja v okolici doma zapustijo našo domovino, postanejo begunci. Večina od njih z posredovanjem rojaka msgr. Hladnik Janeza pri Argentinskem predsedniku najdejo novo domovino prav v Argentini. Močno slovensko pripadnost teh ljudi lahko danes samo občudujemo in se učimo od njih, kako spoštovati materin jezik in domovino.

V Rovtah in okolici tako ostanejo le posamezni za delo sposobni moški. Vsa bremena trdega kmečkega dela padejo na ramena užaloščenih mater in žena. Delo pa so jim novi oblastniki še otežili z nenormalnim davkom obvezne oddaje. Od mnogih so zahtevali več, kot so imeli za lastno preživetje. V kakšnem okolju so odraščali otroci, ki so ostali brez očetov? Ko jim je mati pripovedovala o tem kako so bili njihovi očetje dobri. V šolah pa so jih učili, da so bili zlobni izdajalci naroda.

Ko se srečujemo ob podobnih slovesnostih kot je danes. Prevečkrat pozabimo na trpljenje tistih, ki so preživeli ta genocid. Njihovi veri, močni volji in trdemu delu se lahko zahvalimo, da so naši kraji spet polni življenja. Rovte so tako kot nekatere druge kraje želeli izbrisati iz zemljevida. Hvala Bogu jim to ni uspelo.

Danes po 70 letih teh tragičnih dogodkov, ko živimo v tako imenovani informacijski dobi, nas še vedno želijo prepričati o upravičenosti pobojev. Kako si lahko drugače predstavljamo prav fanatično poveličevanje NOB-ja in njihovih simbolov. Namenja se velika sredstva za obnovo spomenikov revolucije, ko na drugi strani ni niti najmanjše volje, da se uredijo okolice kjer so bili zagrešeni zločini. Govorim o krajih zločina, katere nam uradno poimenujejo, prikrita grobišča, kar pa niso. Grobišče pomeni kraj za pokop. Ko bomo kraje poimenovali z pravim imenom “kraj Zločina”, ne bomo potrebovali novih zakonov za nadaljnjo prikrivanje dejstev. Policija, tožilstvo in sodstvo morajo opraviti svoje delo.

Novi spomeniki, ki se napovedujejo ne bodo v ničemer pripomogli k spravi. Vse dokler stojijo tisti s katerimi se poveličuje heroje, ki so odgovorni za zločine. Tukaj so še imena trgov, ulic in celo krajev, ki nam ne morejo biti v ponos.

Prav tako, kot drugod po Sloveniji se tudi v naši občini srečujemo z istim problemom. Prav na dan, ko je kolona beguncev krenila iz tega svetišča, se z proračunskimi sredstvi, organizira proslava ob 70. letnici osvoboditve Logatca pod naslovom “še bo kdaj pomlad”. Sprašujem ali je bila takrat “pomlad”, je bil petega maja res osvobojen Logatec? Ali res lahko praznujemo dan, ko se je začel izvajati genocid? Ali število 500 občanov, ki jih je doletela smrt, po tej pomladi, ne pomeni nič. Ali število pregnanih, ki so zavedno odšli ni dovolj? Če že hočemo praznovati dan zmage nad fašizmom in nacizmom bi morali vsekakor dodati še komunizem. Propad le-tega pa smo dočakali v letu demokratičnih volitev 1990. Odhod zadnjega tujega vojaka pa 25. oktobra 1991.

Prav iz naštetega, kljub vsem nasprotovanjem v preteklih letih, bomo tudi brez proračunskih sredstev še naprej iskali resnico in se srečavali na tem kraju, kjer se bomo z ponosom spominjali naših prednikov, ki so se pogumno in odločno uprli kugi dvajsetega stoletja.

Jože Leskovec

Nagovor Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske Zaveze

Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske Zaveze

Dragi prijatelji,

V glavi mi že nekaj tednov odzvanja navidez nedolžno vprašanje predsednika države o »praznovanju«, ki naj bi ga v Novi slovenski zavezi namenili obletnici konca druge svetovne vojne. S tem vprašanjem je namreč v samem bistvu potrdil, da v naši državi sobivata dva svetova. Pripadniki enega dojemamo stvarnost, pripadniki drugega pa živijo v domišlijskem svetu, ki ga zaznamujejo groteskne maškarade z rdečimi zvezdami, jugoslovanskimi zastavami in nostalgijo po deželi, ki je propadla in sistemu, ki se je sesul. Udeležence tega »teatra« bi sicer morali pomilovati zaradi njihove patetike, a ob zavedanju, da se to plačuje s kopico državnega in občinskega denarja ter da se številni javni funkcionarji in politiki lokalnega in državnega slovesa na teh shodih počutijo zelo domače, je namesto posmeha bolj na mestu zgražanje nad perverznostjo.

Praznovanje letošnje okrogle obletnice je za nas podobno kot je praznovanje velikega petka v velikonočnem tridnevju: ni običajen dan, a niti slučajno ni praznik! Nasprotno, daje nam povod za poglobljen razmislek, za tiho soočanje z razsežnostjo človeške nespameti.

Na veliki petek nam Kristus v pasijonskem pogovoru s Pilatom razodene, da je prišel na svet zaradi resnice in da je naša dolžnost pričevanje za resnico in o resnici. V tem pa se skriva temeljna razlika med obema navedenima svetovoma naše države: odnos do resnice, ki smo jo pripravljeni iskati, razumeti, jo sprejeti in na njeni podlagi delovati in živeti.

Ta resnica dela težave tistim, ki nas s plakati z rdečimi zvezdami vabijo na praznovanje “osvoboditve” in nas tako žalijo in ponižujejo, saj so v imenu revolucije svobodo vzeli ter z ideologijo rdeče zvezde posiljevali in terorizirali po deželi. Kako lahko nekdo pošten in iskren brez kančka sramu sebe poniža do “praznovanja” pod simbolom groze, ki je dokazana z milijoni nedolžnih žrtev po svetu? Je mar norija “praznovanja” v letošnjih majskih dneh lahko kaj drugega kot dekadentna orgija slaboumnih?

Resnica ni le to, da se danes spominjamo 218 pokojnih rovtarskih sokrajanov, ki so se v majskih dneh leta 1945 odpravili od doma v prepričanju, da se vrnejo, ker v pravični in pošteni obravnavi ne bi mogli biti kaj drugega kot nedolžni. Resnica je mnogo globlja: da so postali anonimni, da jim je bila odvzeta pravica do spomina, do dobrega imena, do dostojnega groba. Da so šele po 50-ih letih dobili pravico, da se jih zabeleži in obeleži. Da še danes v državi veljajo za drugorazredne, obsojene kot po starogrški kazni na odvzem državljanstva in izgon in tako prepuščeni na milost svojih živečih sorodnikov in prijateljev, da se v njihovem imenu borijo, saj je država obrnila hrbet in zgodbo zaključila.

Resnica je močno orožje, ki smo se ga oprijeli predvsem zato, ker je to edino kar nam ostaja v boju zoper relativizem. Očitki o razburjanju naroda z vprašanji preteklosti izvirajo prav iz tega relativizma. Vendar je resnica o naši preteklosti osnova za odpravo navedenih dveh svetov, ki danes sicer navidezno neškodljivo sobivata v istem narodu, a ga hkrati najedata v koreninah.

Revolucija in posledični totalitarizem sta v slovensko dušo vnesla nagonsko preračunljivost, ki je bila prej našemu narodu tuja. Če je bil slovenski jezik nekoč med najbolj preciznimi jeziki na svetu, je današnja govorica bleda, dvoumna in načrtno nejasna. Naučili smo se, da vsako besedo podzavestno zameglimo, da bi ja ne vnesli nemir v naša življenja. Žal je to ena izmed najbolj tragičnih posledic totalitarne prisile, saj je nezavedno obvladovanje govora in mišljenja končni uspeh revolucije: tisto, kar je bilo treba desetletja preganjati s prisilo pravosodja in tajne policije, je postalo tako globoko vcepljeno, da so ljudje sprejeli omejitve in se jih držijo brez formalnih pravil ali pregona.

V tem svojevrstnem uspehu revolucije lahko poiščemo tudi razloge za neprizadetost ob spoznavanju lastne zgodovine, a hkratnem čustvenem dojemanju podobnih pojavov izven naše domovine. Sposobni smo obilice empatije do dogodkov v Bosni, Siriji, Sudanu. Čustvujemo in žalujemo ob spominu na koncentracijska taborišča nacistične Nemčije, šokirani smo nad grozodejstvi Pol Pota. Ko pa beseda nanese na domače primerljive resnice, se zazibljemo v latentno sprejemanje vsega, kakor da pač nima smisla kaj posebej obremenjevati sebe in druge s takimi zadevami.

Odsotnost šoka nad tako grozljivimi stvarmi kot jih dojamemo v slovenski zgodovini 1941-1990 je hkrati tudi razlog za otopelost v vprašanjih, ki od nas terjajo razlikovanje med dobrim, koristnim ter potrebnim na eni strani, ter zlom, škodljivim in trivialnim na drugi strani. Ker smo prevzeli miselnost, da je mir vrednota, ki presega resnico, smo iskanje resnice zavestno in podzavestno odrinili ter v lahkotnosti sprejemamo, kar nam življenje navrže.

V takem vzdušju je manipulaciji odprta pot. Ko danes beremo ali gledamo različne prispevke na temo »zgodovine«, je prav neverjetno, kako se trditve nizajo skupaj brez logične povezave: kot bi vedeli, da nikomur ne bo na pamet padlo, da o povedanem kritično razmisli.

Verjamem, da je veliko res dobrih in dobromislečih ljudi, ki so prepričani, da se mora poiskati kompromise v interesu sprave naroda. Žal pozabljajo, da sta se na slovenskih tleh spopadli revolucionarna ideologija zla ter obramba doma, naroda in vere. Kje torej skleniti kompromis, če gre za tako načelna vprašanja?

Nekateri bi želeli kompromis poiskati tako, da bi narod prevzel cinično distanco do vsega kar je v njegovi preteklosti. Vsi so grešili, vsi so delali napake, vsi so enako mrtvi, vsi so enako krivi. Važno je le, da skupaj stopimo preživeli – to pa zahteva, da se preventivno distanciramo od mrtvih, da nas ne okužijo. O, kakšna naivnost! Odpovedati se presojanju med prav in narobe je dokončno suženjstvo zakletih. Kakšna lahkotnost bivanja: vse je prav, vse je dovoljeno, nihče nas ne sme soditi in nikogar ne smemo soditi. Enak spomenik, enak spomin…

Prav zato smo v Novi slovenski zavezi odločeni, da v imenu preko 15 tisoč žrtev slovenskega genocida odklonimo kompromise, ki bi izenačili žrtve s storilci: resnica naj bo merilo presojanja in ta se v slovenski stvarnosti pokaže iz vsakega prikritega grobišča v obliki z žico zvezanih ostankov rok in lobanj z razpoznavnimi posledicami strelov v tilnik ali smrtnih udarcev s krampom. Mi iščemo resnico, da nas bo ta osvobodila – iz te resnice bo narod ozdravel in sočutje bo sledilo. Spomenika ne potrebujemo – potrebujemo dostojen spomin o resnici, ki se je zgodila!

Evropa in papež Frančišek nas spodbujata k ohranjanju spomina na preteklost, predvsem zato, da bodo mlajši opomnjeni pred ponavljanjem napak, da se bo oblikovala vest naroda. V ta namen tudi v Novi slovenski zavezi pripravljamo projekt “Slovenski spominski križ”, ki bo letos spodbudil fare in družine, da se spomnijo narodove pobite elite in mučencem priporočijo bodočnost naroda. Prvič se bomo s križi podali v javen prostor zadnjo soboto v maju, ko se bomo spomnili napovedi genocida 26. maja 1945 iz ust diktatorja Tita na ljubljanskem Kongresnem trgu. Vabljeni, da se nam pridružite.

Eno izmed temeljnih vprašanj s katero nas izzivajo žrtve slovenskega genocida pa je: ali smo postali boljši ljudje? To lahko obrnemo tudi tako, da se vprašamo, ali smo (kot posamezniki, kot družine, kot fare) vredni njihove žrtve? Ali smo privzeli njihovo pokončnost in pogum, da se postavimo v bran svojim prepričanjem in zdravi pameti?

Aleksander Solženicin je poudaril, da se med norijo boljševistične revolucije niso zavedali kaj se resnično dogaja in kako velike stvari se odločajo ter so, kakor okameneli, ostali pasivni, ko bi lahko z aktivnim uporom rešili sebe in narod. Niso dovolj cenili svobode! Ta nevarnost, da ne spoznamo znamenj časov vodi Novo slovensko zavezo k premisleku ne le o naši zgodovini, ampak tudi o naši bodočnosti. Smo poklicani, da zaradi spoštljivosti do umrlih najdemo tudi mi ustrezne odgovore na čas pred nami in tako dokažemo, da cenimo svobodo in se zavedamo kaj se resnično dogaja. Tako bomo bolj aktivno stopili v dialog s političnimi in družbenimi organizacijami, ki jih prepoznavamo kot naravne idejne zaveznike pobitih žrtev. Če bo potrebno, bomo pa svoje delovanje spremenili tudi v smislu bolj aktivne vloge v slovenski politiki.

Po 70 letih ugotavljamo, da smo moralni zmagovalci: revolucionarne ideje so končale na smetišču zgodovine, totalitarni sistem se je sesul v gospodarskem in političnem oziru in navkljub vsem vloženim naporom, da bi se prikrili zločini , so danes bolj kot kdajkoli prej v ospredju in zavesti.

Naše upanje je nova generacija, rojena po osamosvojitvi, saj v njih prepoznavamo neobremenjenost z mnenji vrstnikov o temeljnih vprašanjih: vere, zgodovine, morale, … Ta odprtost za iskreno iskanje nas navdaja z optimizmom.

Ker verjamemo, da smo dobili državnost pred 25 leti predvsem zaradi priprošnje naših mučencev, je toliko bolj razumljivo, da je ta državnost orodje v rokah mladih, ki druge domovine kot države Slovenije in druge ureditve kot demokracije sploh ne poznajo.

Ko bomo letos romali po spominskih slovesnostih, naj bo v srcu misel, da veliki petek ne bi imel nobenega pomena, če mu ne bi sledila vstajenjska nedelja. Trpljenje iz leta 1945 naj nas navdihuje, da bomo boljši ljudje, boljši Slovenci, boljši kristjani. Takega števila priprošnjikov kot jih imamo pri Bogu Slovenci, drugi narodi nimajo. Iz tega črpajmo svojo moč v bitkah za resnico!

Peter Sušnik,
predsednik NSZ

 Spomnili smo se vseh nedolžnih žrtev po končani vojni 

Poimensko prebrno vseh 218 nedolžnih žrtev po koncu druge svetovne vojne

Poimensko prebrno vseh 218 nedolžnih žrtev po koncu druge svetovne vojne

Spominsko slovesnost povezovala Judita Treven

Judita Treven, članica spominskega odbora farnih plošč župnija Rovte in članica upravnega odbora Slovenske Zaveze

Judita Treven, članica spominskega odbora farnih plošč župnija Rovte in članica upravnega odbora Slovenske Zaveze

Zahvala  Vladimirju Vodušek in njegovi TOP TV, ki je posnel celo slovesnost in si jo lahko ogledate v njihovem arhivu

03.05.2015 V Rovtah počastili spomin na žrtve povojnih pobojev

 Žrtve vojne in povojnih pobojev v Župniji Rovte