Janko Slabe 10let večnosti spominska slovesnost

Rovte 27. maj 2017

Galerija slik

Posnetki slovesnosti

Letos mineva deset let od dneva, ko se je od nas poslovil misijonar Janko Slabe doma iz Rovt.

Janko se je rodil dobro leto pred koncem druge svetovne vojne. 21. marca leta 1944 v Rovtah, kot osmi otrok mami Mariji in očetu Jožetu Slabe, na domačiji pri Rjavcovih v zaselku Kurja vas.

Bližal se je dan, ko naj bi po letih vojne in revolucionarnega nasilja končno zavladal mir. Takrat pa se veselje družine ob novem članu spremeni v eno samo trpljenje. Janko je hudo zbolel, oče pa kot večina, ki so zaupali pravici in resnici odide v Logatec, da se po pozivu javi novim oblastem. Pred odhodom še podvomi v ponovno snidenje z sinkom zaradi njegovega zdravja.

Očetov dvom postane realnost. A ne po slutnji očeta, da on ne bo več videl Janka. Cela družina ni nikoli več videla očeta in nikoli izvedela, kaj se je z očetom zgodilo. Kaj, kje in zakaj je bilo vprašanje takrat in je vprašanje še danes. Janko pa je z pomočjo brata Vinka, ki mu je daroval kri preživel. Mama je ostala sama in bratje so mu nadomeščali očeta.

Izguba očeta ga je spremljala skozi celo življenje. Kot majhen otrok, ki se očeta ni mogel spomniti ga tudi ni mogel pogrešati. A v kasnejšem obdobju in tako rekoč do zadnjega dne pa ga je ta bolečina venomer skelela. V zrelih letih je o tem večkrat pisal in govoril.

Janko: Ni šlo samo za to, da smo kot vojne sirote ostali brez očeta in je mama sama skrbela za otroke. Namesto “privilegija”, ker smo bili sirote, je mama prav tako morala plačevati davke. Očitno ali skrivoma smo bili opazovani kot potencialni nasprotniki režima. Oblastniki in njihovi somišljeniki še danes pojmujejo nasprotnike režima kot nasprotnike naroda. Bedarija ,ki ji ni para! In jaz sem moral v takih okoliščinah zrasti v več ali manj samostojnega človeka. Za nameček pa nas je pestila še materialna revščina, kot v marsikateri hiši po vojni, kaj šele v hiši brez očeta. Dvomim, da bo kdo, ki česa podobnega ni doživel, to razumel.

Na otroštvo je imel klub temu lepe spomine. V Rovte je hodil k verouku, bil ministrant in dokončal pet razredov osnovne šole. V nižjo gimnazijo Logatec pa zaradi izkrivljenih dejstvih o očetovi vlogi med vojno ni bil sprejet. Naključje pa je bilo, da je takrat njegova sestra Ivanka živela na Sveti gori pri Litiji. Sestra je bila gospodinja pri župniku Francu Mozetiču. On je za pomoč zaprosil takratnega litijskega župnika Franca Klopčiča in tako je Janko pristal v župnišču. Kasneje mu prav tako pomoč ponudi tudi gospod Ivan Merlak. Prav tako naš rojak. Velika želja po šolanju in želja postati duhovnik je bila zopet na dosegu. V nižjo gimnazijo je tako začel hoditi v Litijo. Med šolanjem je pokazal veliko nadarjenost predvsem v tehniki. In ravno to znanje mu je kasneje zelo prav prišlo.

Ob koncu nižje gimnazije dobi obisk UDBE, ki mu celo ponudi štipendijo za nadaljnje šolanje v Ljubljani. A želja postati duhovnik je bila prevelika, da bi podlegel vabilu.

Ker takrat v Sloveniji niso dovolili katoliških šol, so bili dijaki ljubljanske nadškofije deležni gostoljubja v Pazinu. Po koncu šole se iz Istre vrne v ljubljansko semenišče. Med študijem v Ljubljani mora še na služenje vojaškega roka. Tudi med samim služenjem so mu dali vedeti, čigav sin je. V duhovnika ga je 29.6.1970 v ljubljanski stolnici posvetil takratni ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Njegovo novo mašno geslo je bilo: «Vem komu sem zaupal«. Tako po mnogih letih, kljub nasprotovanju oblasti v Rovtah 5. julija 1970 župnija praznuje z novomašnikom.

Leto dni je bil kaplan v Zagorju ob Savi, s tem, da je hodil v Čemšenik in Šentgotard. Ko ga ne bi vleklo na Madagaskar, bi se težko ločil od teh župnij. Že v bogoslovju pokaže zanimanje za misijone. Dve leti po novi maši tako že odpotuje v misijone na Madagaskar.

Najprej se je v Amohitri učil malgaškega jezika. Nato je deloval v Matangi, kjer je sezidal cerkev, župnišče in hišo za sestre. V Matangi je ostal 24 let. Svoje delo med prebivalci rdečega otoka je zaznamoval predvsem z načinom, kako razumeti njihove navade, jezik, kulturo. Kristusov nauk je oznanjal v prvi vrsti z svojim zgledom. (Bil sem lačen in ste mi dali jesti. Bil sem nag in ste me oblekli……) Delo z malimi ljudmi naredi ljudi velike in prav tako delo je Janka naredilo velikega.

Janko: Nikoli ni šlo za osem ur službe, potem pa domov. Še manj utrujajoče sedenje ob tekočem traku, ko mogoče ponavljaš iste gibe celo ponoči v sanjah.

Sedaj govorim o sebi, ker smo se misijonarji poleg stroge duhovniške službe ukvarjali vsak s svojimi talenti, da bi čim več naredili za ljudi, med katerimi smo živeli. Kakega strogega dnevnega reda nisem imel. Zjutraj molitev,maša, zajtrk in sprejem posameznikov v pisarno. Kadar smo kaj gradili, sem šel med delavce. Enkrat tedensko sem delil mleko v prahu za dojenčke. Kasneje sem ljudem dajal tudi zdravila in obvezoval rane.

Štiri leta sem si kuhal sam. Toda bolj ko sem znal malgaški jezik, bolj je postajalo nemogoče. Domov sem prišel utrujen in le kako naj bi utrujen kaj pametnega skuhal za večerjo. Najbolj preprosto je bilo namočiti suhe skorje v mleko, jih ožeti, zmešati z jajcem in narediti “šmoren”. Zraven pa še malo solate, pa je bila super večerja. Ampak vsak dan se še pečenih kurjih bedrc naveličaš. Zato sem domačina naučil slovensko-malgaške kuhinje.

Ko se je stemnilo in so vsi ljudje odšli domov, mi je vendarle ostalo nekaj časa zase. Takrat sem bral molil, pisal pisma, premišljeval itd.. V tistih trenutkih je nastala knjiga “Med Antešaki”. Tak je bil moj dan.

Na dopust je prvič prišel leta 1976. Takrat je bila mama že bolna. Kmalu po vrnitvi na Madagaskar, je mama umrla. Antešaki so pripravili simbolični pogreb po njihovi navadi in ga bodrili ter sočustvovali z njim.

7. oktobra 1987 so v domači župniji Rovte s pomočjo »Mive« blagoslovili avto, ki ga je lahko uporabljal za delo v misijonih.

Na obisk v domovino se je vračal v letih 1981 z njegovim škofom, 1987, 1992 in leta 1995, ko je imel 16. julija v domači farni cerkvi srebrno mašo in končno za vedno leta 1997, ko je rdeči otok za vedno ostal samo še želja po vrnitvi. Po petindvajsetih letih se je zaradi bolezni moral vrniti v domovino. Srce pa je ostalo tam, kot je zapisala pisateljica, pesnica, knjižničarka Berta Golob.

Kljub oddaljenosti je ves čas spremljal tudi pomladno vrenje v domovini. Veselil se je samostojne države in kot je sam dejal; “kakršna že bo smo, da bo Slovenija samostojna”. Skrbno je hranil majhno zastavo, ki jo je dobil v Rovtah ob odhodu v misijone. Seveda zastava ni bila omadeževana, kot je sam zapisal; z Stalinovo zvezdo. Obesil pa jo je skupaj z malgaško takoj po osamosvojitvi.

Dneve v domovini po vrnitvi kljub bolezni preživi v zelo intenzivno. Tako nastanejo kar tri knjige. Prva knjiga z naslovom, Med Antešaki nam v podrobnosti predstavi življenje na rdečem otoku. Njihovo kulturo, način življenja, sprejemane krščanske vere. Sprejemanje življenja in smrti. Spoštljiv odnos do pokojnih, odnos do narave so stvari ob katerih se lahko marsikaj naučimo.

Druga knjiga z naslovom, Spremljevalci mojega življenja, zasnovana ,kot odgovori na vprašanja, ki mu jih je po vrnitvi v domovino zastavljal novinar Igor Gošte za lokalni štirinajstdnevnik.

Tretja knjiga, Priročnik za malgaški jezik. Knjiga, slovar je edinstvena saj je prva te vrste, ki je v pomoč našim misijonarjem za prve stike z Malgaši. “Janko Slabe je jezik spoznaval ob skupnem življenju in delu, ki ga je delil z domačini. Ob tem je bil dober opazovalec, pri opisu malgaškega jezika pa mu je pomagal tudi pretanjen občutek za jezik in sporazumevanje.” je zapisal dr. Andrej Bekeš.

Znan pregovor pravi; “dobrota je sirota” Tudi Janko, tako kot mnogo dobrih ljudi, ki zaradi bolezni ne morejo več opravljati svojih dobrih del, postanejo breme “sodobne družbe”. Tudi on je moral skozi kalvarijo tega občutka, da nisi nikomur več koristen in si tako rekoč smo še v breme.

Na srečo je imel ob sebi dobre ljudi, katerim se je lahko potožil. Eden takih je bil njegov prijatelj Igor Gošte, ki je o tem zapisal; Janku sem v teh hudih urah svetoval, naj nekdanjemu sošolcu, takratnemu Ljubljanskemu nadškofu Alojzu Uranu napiše pismo, pismo protesta, v katerem naj mu napiše, da ni prav, da se z njim ravna tako nekrščansko. Napisal ga je še isti dan. Zelo nabitega s čustvi. Ker sem vedel, da v srcu Janko nikoli ne čuti tako močnih negativnih čustev, sem mu predlagal, da naj ga malo omehča. Po dnevu ali dveh premisleka se je odločil, da ga ne bo odposlal, meni pa ga je vendarle zapustil kot dokument nekega časa, v katerem je vse premalo srca. Premislil si je tudi zato, ker mu je nek drug sošolec duhovnik ponudil topel dom na Vranskem, kamro sem ga hodil obiskovat.

Na Vranskem je žal živel samo za malo časa. Zaradi poslabšanja zdravja je moral v celjsko bolnišnico, kjer je 26. maja 2007 odšel h Gospodu. Prepeljan je bil v domačo hišo k Rjavcu v Rovte, kjer ga je pokropilo zelo veliko ljudi, duhovnih sobratov in tudi nekaj Malgašev. 27. maja je bil pogreb, ki ga je vodil nadškof msgr. mag. Alojz Uran med drugim je povedal: »Vrastel se je med svoje Malgaše, spoznaval, sprejemal njihove hibe (npr. netočnost) in vrline (npr. povezanost in solidarnost). In čeprav je moral ob prihodu na rdeči otok bistveno spremeniti izkušnje in celo miselnost od doma, je gradil na osnovi dotedanje življenjske poti. In prav ta pot je bila zaznamovana s trpljenjem in težkimi izkušnjami«.

Ob koncu bi povabil gospoda župana Berta Menard, da nam spregovori nekaj besed. Prosim.

Prosim še gospoda Roka Gajška, da nam v imenu misijonskega središča nameni nekaj besed. Prosim.

Spoštovani.

Pred nadaljevanjem slovesnosti z odhodom na pokopališče dovolite, da se zahvalim za današnjo slovesnost.

V prvi vrsti domačemu župniku Janezu Petriču za pobudo in podporo, da smo danes sploh tukaj. Na njegovo pobudo se je odzval gospod Hieronim Kavčič, ki je pri sorodnikih in prijateljih zbral prepotrebno gradivo. Gospod Peter Hladnik je gradivo lepo uredil in ob tem še pripravil lepo spletno stran. Hvala Jožetu Leskovec za pripravo zbornika, razstave in napisnega scenarija prireditve. Posebna hvala sorodnikom in prijateljem za pomoč. Hvala vsem, ki ste po kakršnih koli močeh pripomogli, da je prišlo do današnje slovesnosti. Vseh vas z imeni ne bomo omenjali, saj se hitro zgodi, da se na koga pozabi.

Hvala vam dragi obiskovalci, ki ste danes prišli. Brez vas bi delo organizatorjev ostalo neopaženo. Jankovo delo pa bo dlje časa živelo med nami, da ne bo zapisno zgolj pri Bogu. Saj je Misijonar Janko delal predvsem za dobro ljudi.

Hvala!