OBRAZI DVEH DOMOVIN

Nagovor ob razstavi msgr.  Janeza Hladnika
Obrazi dveh svetov

Spoštovani obiskovalci današnje prireditve. V imenu združenja za vrednote slovenske osamosvojite, v imenu KS Rovte in v imenu Župnije Rovte vas vse skupaj lepo pozdravljam. Najprej se moram zahvalit organizatorjem, da so nas povabili, da so videli naša prizadevanja, da slovenski javnosti predstavimo življenje in delo našega rojaka monsinjorja Janeza Hladnika. Z velikim veseljem smo se odzvali povabilu.

Ob evropskem dnevu spomina na žrtve avtoritarnih in totalitarnih režimov 23. avgusta lani, smo kot nekaj let prej želeli postaviti razstavo na določeno temo. Z gospodom Hieronimom Kavčič sva prišla na idejo, da v ospredje predstavimo prav msgr. Janeza Hladnika. Saj je prav lani minilo petdeset let od njegove smrti.

Gradiva za razstavo je bilo kar nekaj . Večina ga je bilo lepo urejenega na spletni strani Petkovca. Za katero lepo skrbi Peter Hladnik. Tam sem lahko našel tudi prepis knjige Od Triglava do Andov. Prav iz te knjige ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba, leta 1978 in je bila v Jugoslaviji prepovedana, sem spoznaval njegovo veliko delo, ki ga je v zgodovinsko težkih časih opravil.

Prireditev in z njo razstava je bila lepo obiskana. Z obiskom nas je počastili celo predsednik države gospod Borut Pahor. Zmanjkalo pa nam je časa za napovedan pogovorni večer o njem.

To smo popravili v letošnjem letu ob kulturnem prazniku. Pripravili smo prireditev pod naslovom; Z pesmijo, besedo in sliko o delu msgr. Janeza Hladnika. Ob tem smo uredili tudi zbornik, ki vam je danes na voljo. Med drugim je v njem tudi celoten scenarij prireditve. Ogled le te pa še vedno možen na spletni strani Župnije Rovte.

Veliko smo vedeli o njegovem delu v Argentini. Skoraj nič pa o času preden se je podal na pot čez Atlantik. Zato sem z razstavo želel bolj poudariti prav to obdobje.

Naj omenim samo eno. Njegova vloga v času, ko je kot mladi kaplan služboval v Metliki je bila tudi pri tem, da ni Bela krajina postala del Hrvaškega ozemlja. Prav v tistem času so Metliko priključili pod Zagrebško upravo. Mladina in vsi zavedni Slovenci pod njegovim vodstvom so se temu odločno uprli. Tako se jim je pridružila celotna slovenska javnost in Metlika je bila po kratkem času spet pod Ljubljano.

Po odhodu v Argentino je vseskozi skrbel za Slovence, ki so odšli tja iskat boljše življenje. Med izseljenci je bilo takrat tudi mnogo Primorcev, ki so se umaknili pred fašističnem terorjem.

Največje delo pa je bilo to, da je po usodnem letu 1945 pri Argentinskem predsedniku Peronu dobil vselitveno dovoljenje za 10.000 Slovencev. Dal jim je upanje. Upanje z veliko začetnico.

Prav izbor teh treh razstav danes tukaj nam pokaže. Prvič veliko tragedijo umika čez Ljubelj, ko se je zdelo, da je vsega konec. Nato pride s Hladnikom upanje, ki ga ti ljudje tako zelo rabijo. Kot tretji del pa veliko delo Toneta Oblaka, ki je tudi sad tega upanja.

Če bi Slovenci imeli podobno, kot imajo Judje v Izraelu, park z imeni “pravičniki med narodi”. To so bili »pravičniki med narodi«, ki so za svojo nesebično pomoč v času preganjanja Judov dobili posebno mednarodno priznanje in spominske plošče v Parku pravičnikov v Izraelu.

Na takšnem Slovenskem seznamu bi moral msgr. Janez Hladnik dobiti najvišje mesto.

Moral bi priti v naše učbenike. V Argentini je po njem poimenovana ulica. V Sloveniji pa imamo premnogo ulic z imeni, ki so v narod zasejali razdor. Povzročili toliko gorja našemu narodu, da se še po 25. letih samostojnost deli na prvo in drugo razredne.

Zato upam, da bodo tudi taki dogodki pripomogli k ozaveščanju našega naroda. Upam, da bo prišel dan, ko bodo stvari postavljene na pravo mesto in bo seme Slovenskih mučencev, ki že rodi, obrodilo obilen sad. Mnogo jih je sanjalo o samostojni in svobodni Sloveniji. Samostojni smo že svobodni pa še ne povsem.

Še enkrat hvala organizatorjem, da smo lahko predstavili našega rojaka monsinjorja Janeza Hladnika. Želim vam veliko uspeha pri vašem delu v bodoče.

HVALA!

Jože Leskovec


Poročilo o razstavi: RAI3 Deželna TV Juljske Krajine in Furlanije


NOVI GLAS GORIŠKA | 09. JUN 2016

Obrazi dveh domovin na “argentinskem večeru” v Gorici

Kulturni center Lojze Bratuž / Tri razstave, koncert in nastop folklorne skupine

Obrazi dveh domovin na “argentinskem večeru” v Gorici Posebno bogat je bil kulturni večer Obrazi dveh domovin, ki je potekal v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in izseljenskega društva Slovenija v svetu v petek, 3. junija, v goriškem hramu.
V atriju je številne navzoče najprej pozdravila predsednica Kulturnega centra Franka Žgavec. Mladi predsednik izseljenskega društva Uroš Zorn pa je v svojem nagovoru povedal, da društvo Slovenija v svetu, ki ima sedež v Ljubljani, že nad 20 let skrbi za kulturne, socialne in družabne stike med Slovenci v domovini in rojaki na tujem; z nasveti jim pomaga pri morebitni selitvi v domovino, pri birokratskih zadevah in vključevanju v novo okolje. Obenem seznanja javnost v matici z življenjem in delom rojakov na tujem. Slovenci v Italiji in Slovenci po svetu imajo veliko skupnih točk, je poudaril. “Eni in drugi se morajo vsak dan v svojem delu dokazovati pred večinskim narodom, mnogo svojega časa posvečajo zastonjskemu delu. Požrtvovalnost, vztrajnost, optimizem in idealizem pa so začimbe njihovih vsakdanjih zadolžitev”. Društvo Slovenija v svetu se je tokrat prvič predstavilo na Goriškem kot soorganizator kulturne prireditve. Šlo je za dogodek oz. srečanje z umetniškim in kulturnim utripom slovenske skupnosti v Argentini, ki se lahko ponaša z velikim številom likovnih, glasbenih in literarnih umetnikov, pa tudi znanstvenikov in podjetnikov. Tri potujoče razstave, ki so bile prejšnji petek odprte v veži goriškega Kulturnega centra, prikazujejo življenjski utrip med rojaki pod Južnim križem, njihov dramatični eksodus leta 1945. Razstava uspešnega podjetnika, zaslužnega kulturnega organizatorja in tenkočutne umetniške duše, Toneta Oblaka, je nastala v zvezi z njegovo monografijo ob 75-letnici begunstva. Monografija poklicnega fotografa Marjana Kocmurja je pobudila razstavo Umik čez Ljubelj, maj 1945. Razstava o vsestranskem delu duhovnika Janeza Hladnika pa zanesljivo priča o nepogrešljivosti slovenskih dušnih pastirjev pri duhovni oskrbi in ohranjanju narodnih vrednot v tujem okolju. Tri omenjene razstave so že obiskale različne kraje v matici in Avstriji ter vzbudile veliko zanimanje. Zorn se je končno še zahvalil vodstvu Kulturnega centra Lojze Bratuž in izrazil željo, da bi se sodelovanje v prihodnje poglobilo ter da bi se okrepile vezi med Slovenci v domovini, sosednjih državah in po svetu.
Temelj dogodka je bil razstava o Tonetu Oblaku, je povedala Erika Jazbar, “predvsem pa želja, da bi ta obiskala Gorico, da bi tudi v naš prostor ponesla nekaj tiste srčne kulture, ki je tako značilna za Slovence, ki živijo v Argentini”. Hoteli so tudi poudariti pomen te skupnosti, “ki je še danes deležna kritičnih oznak, v najboljšem primeru jo prezirajo, pa čeprav bi morala biti vsem nam v zgled. Take globoke ljubezni do matične domovine, takih močnih vrednot, jasnih načel ne boš našel ravno povsod”! Toneta Oblaka je dr. Verena Koršič Zorn predstavila kot “zaslužnega Slovenca iz Buenos Airesa”, “podjetnika, kulturnika, vsestranskega likovnega ustvarjalca, neutrudnega organizatorja in družinskega očeta, ki je svojim štirim otrokom z veliko ljubeznijo posredoval temeljne človeške vrednote, brez katerih bi se tudi slovenska skupnost v Argentini ne razvila v to, kar je”. Rodil se je leta 1933 v Vrbljenju blizu Ljubljane. Še kot osnovnošolec je doživel eksodus pred komunističnim nasiljem. Pristal je v vetrinjskem taborišču, nato v novi domovini, Argentini, “ki je dala zatočišče in možnost novega začetka veliki večini slovenskih beguncev, oropanih imetja, dostojanstva in domovine”. Tam so si Slovenci takoj organizirali kulturno življenje, da bi v novi stvarnosti pričarali košček domovine. Tudi mladi Oblak je kmalu začel razvijati svoje talente. Prirojeni čut za lepoto in umetnost ga je privedel na umetniški izobraževalni zavod, kjer je dosegel naslov profesorja umetnosti in obrti. Nekaj časa je tudi poučeval, kasneje se je poklicno pridružil bratoma v mizarskem podjetju, kjer je skrbel za oblikovno podobo izdelkov. Njegovo ožje umetniško ustvarjanje pa je povezano z delovanjem slovenske skupnosti v Buenos Airesu, predvsem v domu San Justu. Svoje umetniške zamisli je začel uresničevati v različnih oblikah: v scenskih zasnovah za številne dramske predstave, v cerkveni opremi, v samostojnih kiparskih in slikarskih delih za zasebne domove, v gradbenih projektih. Zanimivi so tudi njegovi študijski osnutki in kopije znanih del, ki razkrivajo izvrstnega risarja in dobrega poznavalca zgodovinskih umetniških slogov, v katerih je večkrat našel navdih za svoja dela. V delih iz slovenske dramske zakladnice zasije avtorjeva ljubezen do domače zemlje; poraja se želja po prikazovanju njenih lepot in značilnosti, da bi prikazal in približal vsaj prgišče lepote in kulturnih zakladov daljne domovine rojakom, posebno mlademu rodu. Neštete druge odrske postavitve “nakazujejo avtorjevo težnjo po poduhovljenem, skrivnostnem, pravljičnem pridihu, slogovno pa tudi po modernejših prijemih”. Njegova kiparska in rezbarska dela krasijo slovenske domove in buenosaireške cerkve, npr. tondo z brezjansko Marijo, sveta brata Ciril in Metod itd. Prižnice, spovednice, svečniki, križi ipd. nosijo pečat renesančnih in baročnih vzorcev ter kažejo spretno in zanesljivo roko. Omenjenemu opusu je treba prišteti še gradbene osnutke in načrte za slovenske domove, industrijske objekte, zasebne domove, znamenja in kapelice, v katerih je čutiti preplet tradicije in modernizma s poudarkom na funkcionalnosti in uporabi sodobnih materialov. Za Toneta Oblaka življenje ni bilo in ni praznik, ampak deloven dan, kot je zapisal Gregorčič, “zato mu v daljno Argentino pošiljamo prisrčne primorske pozdrave in najlepše želje za še veliko ustvarjalnih let v veselje domačih in vse slovenske skupnosti pod Južnim križem”, je sklenila Verena Koršič Zorn.
Maja 1945 se je ljubljanski poklicni fotograf Marjan Kocmur umaknil na Koroško in nato v Argentino. Spremljal je nepregledno množico slovenskih beguncev, posnel unikatne fotografije, katerih izbor je na ogled v hodniku goriškega Kulturnega centra. Nečak Boštjan Kocmur je povedal, da so nekateri Slovenci, daleč od domovine, z neizmerno ljubeznijo do Boga, naroda in potomcev ustvarjali Slovenijo na tujih tleh, mnogi od njih pa tudi beležili dogodke iz tistega časa. Marjan Kocmur se je rodil v Ljubljani leta 1914. Škofa Rožmana je spremljal na vizitacijah in kot fotograf bil tudi sam vpet v medvojno dogajanje na protikomunistični strani. Maja 1945 je z očetom prečkal Karavanke in za vedno zapustil Slovenijo. Z izjemno tenkočutnostjo je uspel dokumentirati stisko navadnih ljudi in okolje, v katerem so se znašli. “Ni povprečen vojni reporter, ampak fotograf, ki je bil sam vpet v dogajanje tistega časa”. Skoraj tri desetletja je zapisoval pričevanja ljudi in jih s svojimi fotografijami izdal v štirih zvezkih s skupnim naslovom Odprti grobovi.
Da so se Slovenci lahko tako množično odselili v Argentino, ima velike zasluge izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je bil tam že od 30. let dalje. Delal je med primorskimi in prekmurskimi ekonomskimi izseljenci, bil neutruden dušni pastir, ki je gradil cerkve, domove, urejal publicistiko, zgradil Slovensko vas. Doma je bil iz Rovt, kjer so mu lani postavili zelo lepo razstavo, je povedala Erika Jazbar. “Tudi v Rovtah srečaš srčne ljudi, ki so v svobodi prestali nepopisne tragedije in pokole, nato krivice, pa so ohranili čisto srce in jasne vrednote”. O dokumentarni razstavi, ki je na ogled v galerijskih prostorih v prvem nadstropju Kulturnega centra, je Jože Leskovec povedal, da so jo postavili ob 50-letnici Hladnikove smrti. Njegovo veliko delo je spoznal v knjigi Od Triglava do Andov, ki je izšla pri GMD leta 1978 in je bila v Jugoslaviji prepovedana. V letošnjem letu pa so pripravili prireditev S pesmijo, besedo in sliko o delu msgr. Janeza Hladnika ter uredili zbornik. Veliko so vedeli o njegovem delu v Argentini, kjer je skrbel za Slovence, ki so šli tja iskat boljše življenje, skoraj nič pa o času, preden je šel čez Atlantik. Zato so na razstavi poudarili prav to obdobje. Njegovo največje delo je bilo to, da je v usodnem letu 1945 pri argentinskem predsedniku Peronu dobil vselitveno dovoljenje za deset tisoč Slovencev: “Dal jim je Upanje”. Če bi Slovenci imeli kot Judje v Izraelu park z imeni pravičnikov med narodi, bi moral imeti msgr. Hladnik najvišje mesto, je dejal Leskovec. “V Argentini je po njem poimenovana ulica, v Sloveniji pa imamo premnogo ulic z imeni, ki so v narod zasejali razdor, povzročili toliko gorja našemu narodu”.
Argentinski večer v Gorici se je nadaljeval v veliki dvorani Kulturnega centra. Po nekajminutnem filmu o življenju in delu Toneta Oblaka sta z žlahtnim petjem – posamezno in v duu – oplemenitila večer svetovni priznani basbaritonist Marko Fink in bariton Lucas Somoza Osterc ob klavirski spremljavi Tadeja Horvata.  Slovenske in argentinske pesmi so se prepletale z recitacijami domiselno izbranih poezij. Kot zadnji pa so s slovenskimi in argentinskimi plesi nastopili člani Otroške in mladinske folklorne skupine Mladika iz Buenos Airesa, ki je bila v 13. letu plodnega delovanja na turneji po Sloveniji od 15. maja pa vse do prejšnjega tedna. Namen vseh članov je ohranjati slovensko ljudsko izročilo v Argentini. Svoje delo so želeli prikazati tudi v Sloveniji. Njihove sanje so se uresničile, ponosno so prišli ravno ob 25-letnici osamosvojitve Slovenije in 200-letnici osamosvojitve Argentine. Z globoko hvaležnostjo so poklonili svoje plese za prejeto gostoljubje.
Čisto na koncu večera je s hvaležnostjo stopila pred mikrofon še ga. Mirjam Oblak, ki je veliko naredila za uresničitev večera. V imenu očeta Toneta se je opravičila za njegovo odsotnost in zahvalila za razstavo. “Skušali smo pokazati delček tega, kar gojimo pod Južnim križem… Borimo se, da ohranjamo slovenske vrednote in slovensko kulturo… Delamo, da bi ostali zvesti vrednotam, ki smo jih prejeli od naših prednikov”. / DD

 


Kulturni center Lojze Bratuž, petek, 3. junija 2016, ob 18.uri

Kulturni center Lojze Bratuž

Izseljensko društvo “Slovenija v svetu”

vljudno vabita na ogled treh razstav

OBRAZI DVEH DOMOVIN

TONE OBLAK

“Zapustil sled sem svojih korenin”

UMIK ČEZ LJUBELJ, MAJ 1945

ŽIVLJENJE IN DELO IZSELJENSKEGA DUHOVNIKA JANEZA HLADNIKA

V petek ob 18. uri se v Kulturnem centru Lojze Bratuž obeta zelo bogat kulturni dogodek. V galeriji bodo v pritličju in v prvem nadstropju odprli kar tri razstave, sledila bosta koncert samospevov in nastop folklorne skupine. Vezna nit omenjenih dogodkov bodo Slovenci v Argentini, točneje t.i. argentinski čudež, Slovenci, ki so se v to latinskoameriško državo preselili po drugi svetovni vojni, ker so bežali pred komunizmom in pripadajo politični emigraciji ter še v tretji generaciji ohranili živo slovensko zavest.

Tone Oblak, zapustil sled sem svojih korenin je predstavitev življenja in dela znanega podjetnika in rezbarja, ki se je z brati kot mladenič preselil v Buenos Aires ter z delom postal eden najuspešnejših slovenskih gospodarstvenikov. V prostem času pa se še danes razdaja, kot rezbar je uresničil več oltarjev in umetniških del, za gledališke predstave tamkajšnje skupnosti pa pripravlja mogočne scenografije. O razstavi, ki je bila postavljena že v nekaterih krajih v Sloveniji in na Koroškem, bo spregovorila Verena Koršič Zorn.

Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja je dragocena razstava fotografij, ki jih je poklicni fotograf v Ljubljani Marjan Kocmur posnel v maju 1945, ko se je s civilnim prebivalstvom in vojaki umikal prek Gorenjske in Ljubelja na Koroško oz. v Vetrinj. 17 tisoč jih je bilo, posnetih fotografij pa 100. Marjan Kocmur se je nato preselil v Argentino, kjer je odprl atelje. O izboru fotografij bo spregovoril njegov nečak, argentinski Slovenec, ki živi v Sloveniji Boštjan Kocmur.

Življenje in delo izseljenskega duhovnika Janeza Hladnika pa je razstava, ki je nastala v Rovtah, rojstnem kraju tega zaslužnega dušnega pastirja, ki se je že pred vojno preselil v Buenos Aires, delal najprej s primorskimi slovenskimi izseljenci, gradil cerkve, domove in urejal revijo Duhovno življenje, nato pa omogočil povojnim izseljencem pot v Argentino ter uresničil naselje Slovenska vas, kjer so našli prvo zatočišče. Na panojih je predstavljena njegova življenjska zgodba od rojstnega kraja do Argentine. O razstavi bo spregovoril njen avtor Jože Leskovec. Naj velja informacija, da je Hladnikova sestra, Angela Hladnik Špacapan, živela do smrti v Gorici.

V veliki dvorani goriškega hrana bo nato sledil kulturni program dogodka. V gosteh bosta dva odlična solista, argentinska Slovenca, in sicer svetovno znani basbariton Marko Fink in bariton Luca Somoza Osterc, ki bosta ob klavirski spremljavi Tadeja Horvata pripravila polurni koncert slovenskih in argentinskih del.

Sledil bo še nastop otroške in mladinske folklorne skupine Mladika iz Buenos Airesa, ki je od 15. maja na turneji v Sloveniji, zadnji njihov nastop bo ravno v Gorici, publiki bodo mladi slovenski plesalci postregli s slovenskimi in argentinskimi plesi. Skupino, ki sestavlja več kot 30 mladih plesalcev, vodi Mirjam Mehle, nastopajo pa v otroški in mladinski zasedbi.

Razstava bo na ogled ob prireditvah ali po domeni do 30 junija 2016