Hladnikov večer sveta maša

Maša v spomin na msgr. Janeza Hladnika.

mašo je daroval dr. Edo Škulj v somaševanju.

Berilo Nevenka Malavašič

Evangelij, Janez Petrič

Pridiga, dr. Edo Škulj

MOJI SPOMINI NA MSGR. JANEZA HLADNIKA

Z msgr. Janezom Hladnikom me vežejo osebni spomini, saj sem se nekajkrat srečal z njim, še bolj me pa vežejo posledice njegovih genialnih potez, ki jih je potegnil v prid predvojnega kakor tudi povojnega vala pri­se­ljencev. Posledice teh potez so se tudi mene dotaknile. V 20. stoletju sta se privalila v Argentino dva vala slovenskih priseljencev: po prvi in po drugi svetovni vojni. Po prvi svetovni vojni so v glavnem prišli Primorci, ki so bežali pred fašizmom, ki je zasedel vse do Rakeka, kakor tudi Prekmurci, ki so bežali pred lakoto, predvsem v zadnji letih dvajsetih let, ko je nastala svetovna recesija. Lahko bi rekli, da je bila prva politična, druga pa eko­nom­ska emigracija. Leta 1936 je Janez Hladnik odšel za izseljenskega du­hovnika v Buenos Aires, kjer je čez nekaj let nasledil svojega predhod­ni­ka Jožeta Kastelica, ki je umrl med naskokom Aconcague (skoraj 7000), ko je fizično in psihično nepripravljen hotel zavzeti najvišjo goro celotne Ame­ri­ke z namenom, da postavi križ na vrh gore, kar je bila njegova fiksna ideja.

Po Kastelčevi smrti leta 1940 je Janez Hladnik prevzel uredništvo in upravo revije Duhovno življenje, ki še danes izhaja nič manj pogumno kot takrat in jo je Kastelic ustanovil leta 1933.

Ko je msgr. Hladnik zvedel, da nobena država noče sprejeti slovenskih beguncev druge svetovne vojne, je pri takratnem predsedniku Argentine generalu Perónu dosegel vselitveno dovoljenje za 10.000 oseb. Tako so začele prihajati tovorne ladje, zasilno prenarejene v potniške. Od vseh ladij, ki so pripeljale Slovence v Buenos Aires, Janez Hladnik v knjigi Od Triglava do Andov omenja le ladjo in vožnjo, s katero je prišla naša družina:

»21. januarja 1948 je pristala ladja Santa Cruz, ki je pripeljala največje število pričakovanih potnikov. Blizu tisoč jih je bilo. Prišli so z njimi moja sestra Angel­ca, trije bratranci in ena sestrična, semenišče s profesorji, mnogo duhovnikov ter mno­žica rojakov. Vsa množica je navdušeno prepevala: Zmagala si, Devica slav­na, zmagala kačo pekla, ko se je ladja bližala trdi zemlji in deželi, kjer ne bo več nevarnosti, da jih ugrabijo ali nasilno vrnejo v domovino.«

Takoj sem moral iti v internat, ki so ga vodile slovenske šolske sestre. Tudi tukaj je Janez Hladnik imel prste vmes. Kako je prišlo do tega internata, nam na kratko pove Janez Hladnik sam: »Ko je leta 1936 prišel v Argentino za jugoslovanskega poslanika dr. Izidor Cankar, smo v Buenos Airesu takoj ustanovili slovensko osnovno šolo. Prostore je odstopilo dru­štvo Tabor na ulici Paz Soldán 4924 v mestni četrti La Paternal. Vodstvo so pre­vzele šolske sestre, ki so bile že od leta 1931 v Argentini. Sestre so pozneje slo­vensko zasebno šolo spremenile v zavetišče za fantke, ko so bile zasebne ljudske šole odpravljene.« Sem sva prišla z bratom Janezom. Janez je po dveh tednih odšel k staršem, jaz pa sem ostal prvo šolsko leto. K pouku smo hodili v Escuela Repú­blica de Honduras na ulici El Cano, kjer sem opravil nižji prvi razred (prvi razred je bil deljen na nižji in višji prvi razred). Težav nisem imel, saj sem bil star šest let, kot vsi moji sošolci. Ravno tako sem se učil brati in pisati kot oni. Učiteljica je bila srednjih let, malo bolj močna, pozimi je imela vrh bele halje živo rdeč plašč.

Hladnikov bistri um je kmalu opazil, da ekonomski priseljenci po prvi svetovni vojni in politični priseljenci po drugi svetovni vojni ne gredo skupaj. Že med vojno so bili slovenski protikomunistični borci ožigosani kot Hitlerjevi sodelavci. V svetovni javnosti je vse tako zgledalo, kar se je dejansko dogajalo med Komunistično revolucijo pa itak vsi vemo. Po drugi strani pa je videl, da so politični priseljenci že organizirani, intelektualno močni, versko zavzeti, medtem ko so bili ekonomski priseljenci neorganizirani, intelektualno povprečni, versko mlačni. Zato je prepustil dušnopastirstvo novonaseljencev Antonu Oreharju, ki ga je imenoval ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, sam pa je ohranil staronaseljence, od katerih so se le nekateri pridružili novim.

Sledil je navodilu sv. Janeza Krstnika, čeprav je bil njegov zavetnik sv. Janez Evangelist, saj je bil rojen 20. decembra, ki je rekel. »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). V tej potezi vidim njegovo največjo veličino.

Večkrat je prihajal na obisk v slovensko semenišče. Bogoslovci smo ga vedno gledali z velikim spoštovanjem, ki si ga je resnično zaslužil, saj je svoje življenje posvetil službi Cerkvi in narodu.

Prošnje, Marinka Kokalj

Prošnje

1. Gospod Jezus, že farizejem si povedal, da zdravnika ne rabijo zdravi, temveč bolni, da nisi prišel klicat k pokori pravičnega, ampak grešnika, zato te prosimo za zdravje na duši in na telesu, da te nikoli ne bi zapustili, ter vdano prenašali trpljenja, bolezni in starosti.

2. Gospod Jezus, prosimo te za cerkvene in državne voditelje, da se bodo zavzemali za pravičnost in mir, ter modro vodili svoje ljudstvo po tvojem zgledu.

3. Gospod Jezus, prosimo te, blagoslavljaj naše družine, da bodo ljubeče in odprte za življenje izpolnjevale svoje poslanstvo v družbi in Cerkvi.

4. Gospod Jezus, v tvoje trpeče srce izročamo vse mlade in ozri se milostno na vse, ki so podlegli vplivu porabniške družbe, da bi se zavedli resnice, da človek ne živi samo od kruha.

5. Gospod Jezus, spomni se vseh rajnih faranov, še posebno pokojnega msng. Janeza Hladnika, sprejmi jih v nebeško kraljestvo, da se bodo večno veselili tvoje ljubezni .

6. Gospod Jezus, prosimo te za nove in goreče duhovne poklice, nakloni jim modrost, da bodo znali pristopati k vernikom v današnji družbi.

7. In še po osebnem namenu …… Prosimo Gospoda….

Nagovor za podaritev miru, Janez Petrič

Za darovamo mašo se je dr. Edotu Škulj zahvalila Nevenka Malavašič