V nedeljo, 21. avgusta 2022 ob 15. uri v Rovte, spominska maša in spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja ob 80-letnici pobojev in posledično ustanovitve vaških straž ter ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Sveto mašo bo daroval msgr. Anton Trpin, župnik in dekan v Šentjerneju.
Obeležujemo 80-letnico poboja civilistov zaradi revolucije in posledično ustanovitev vaških straž ter Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga celotna Evropa praznuje vsako leto 23. avgusta.
Maša začetek in uvodni nagovor Janez Petrič domači župnik
Homilija msgr. Anton Trpin, Šentjernejski dekan
Homilija msgr. Anton Trpin
Posebne prošnje
1. Leta 1942, ko je OF začela razgaljati svoj revolucionarni obraz in je začela pobijati in izdajati v smrt nedolžne civiliste, so se nekateri temu pogumno uprli in si s tem podpisali smrtno obsodbo.
Gospod, daj nam tudi danes moči in poguma, da se ne bomo bali izpostaviti se za resnico in temeljne vrednote, ki so del naše civilizacije že tisočletja.
2. Duhovnik in vojaški kurat Franc Kunstelj je končal svoje poslanstvo z mučeniško smrtjo v Teharskem taborišču. Svoje vojake je blagoslavljal in jim delil odvezo še ko so mu zmaličili roke in je bil zaradi mučenja skorajda neprepoznaven.
Gospod, naj bo njegov zgled in zgled mnogih pogumnih in zvestih duhovnikov seme novih duhovnih poklicev, ki bodo pogumno pričevali za vero in Resnico.
3. Ob koncu vojne so našo vas in mnoge druge vasi zapustili tudi mnogi civilisti, ki med vojno niso hoteli sodelovati z revolucionarji, in so si tako rešili golo življenje, izgubili pa dom in domovino.
Gospod, hvaležno se spominjamo njih in njihovega prispevka k samostojni Sloveniji.
4. Za vse medvojne in povojne žrtve nasilja, ki se jih danes še posebej spominjamo. Nakloni jim Gospod večni mir in pokoj, kjerkoli že počivajo.
Maša. Oznanila, zahvala in zaključna pesem
Slovesnost, Himna in uvodni nagovor Judita Treven
80-let mineva od tragičnih dogodkov, ki so se poleti 1942 odvili v Rovtah oz. okolici. Nekaj posameznim pobojem je sledil vihar revolucionarnega nasilja poleti 1942, ki je pahnil Rovte v nemogoč položaj, kar je imelo za posledico ustanovitev vaške straže.
Takole piše o ustanovitvi Franc Kogovšek, Mežnarjev Francelj, eden izmed ustanoviteljev, v časopisu Ameriška domovina 1946.leta:
»Kot nekaj dni poprej v Št. Joštu so se fantje in možje zbrali in sklenili reči Italijanom: Ker nas vi ne morete ali nočete braniti, ker hočemo živeti v miru, dokler se naša usoda ne odloči drugod, dovolite nam, da se branimo sami, ki se poznamo med seboj. Orožje bomo rabili samo za obrambo svojega življenja in premoženja Tako je bila v Rovtah ustanovljena vaška straža 12. avgusta 1942. Četa 50 mož je odšla v Št. Jošt, da se organizira in pripravi. Isto so storili Zaplaninci. Čez dobrih 14 dni so se pridružili še drugi in v Št. Joštu se je zbral cel bataljon vaških stražarjev, po številu okrog 400. Po par tednih vežbanja se je ta četa razdelila na Št. Jošt, Rovte in Zaplano. Kmalu so partizani iz teh krajev izginili. Ljudje so se oddahnili in bili globoko hvaležni fantom, ki so jim zopet prinesli mir. Kdor je živel med nami in je pošten, mora priznati, da so vaške straže in kasneje domobranci rešili stotine življenj in milijone premoženja, ki bi bilo žrtev razbojnikov pod krinko osvobodilnega boja. Naš kmet je spet mogel obdelovati svojo zemljo. V Sloveniji bi bilo partizanstva za zmeraj konec, če ne bi razpadla italijanska vojska, ki je dala ob razpadu partizanom orožje in tako spet pokazala, da so bile vedne zveze med slovenskimi in italijanskimi komunisti proti našemu narodu.«
Letos namesto osrednjega nagovora izpostavljamo dva poboja civilistov, ki sta se zgodila poleti 1942. Poboj v Češirkovem gozdu in poboj v Sovri. Prvega so zagrešili partizani, drugega Italijani. A kot kažejo vsi indici in je bilo vseskozi tudi splošno prepričanje domačinov, lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da so tudi za drugi poboj krivi partizani, ki so nedolžne kmete, ki se jim niso hoteli pridružiti, izdali Italijanom. Le-ti so namesto njih opravili umazano delo.
26. julija 1942 so partizani v Češirkovem gozdu, kjer so imeli taborišče, mučili, umorili ter kar tam zagrebli sedem mož in fantov, ki so jih pred tem pobrali z njihovih domov v okoliških vaseh. Pavla Lukana-Mihovca iz Praprotnega brda, Franca Bogataja-Slabetovega iz Podpeska, brata Jakoba in Jožeta Filipiča-Lazarjeva iz Podlipe, Lovra Kogovška-celarskega, Valentina Malovrha-Čukovega iz Smrečja ter Petra Šinkovca-Petrčkovega iz Zaplane. Njihov edini greh je bil, da niso soglašali z ravnanjem partizanov…Ko je bil čez tri mesece najden njihov grob, so bili njihovi posmrtni ostanki izkopani in prepeljani na rovtarsko pokopališče, kjer počivajo še danes.
Pričevanje, ki ga je po pripovedovanju Naceta Veharja iz Podlipe zapisala Sonja Malovrh, prebral Anton Velušček
»Tudi tisto nedeljo, 26. julija 1942 sva z Rajkom Malavašičem, Tišlarjevim, v smeri Podpeska gnala na pašo naši dve ovci. Zaslišala sva jok in obstala. Bila je Lazarjeva mama, jokala je in klicala sinova. Nato sva videla prihajati tri partizane, ki so vodili zvezana njena sinova, Jožeta in Jakoba. Dva sta hodila ob njuni bočni strani, za njima pa je šel partizan, doma z Vrhnike. Šli so do Matičkovega mostu in naprej do Mivškove senožeti, ob potoku v smeri Podpeska. V tistem je iz nasprotne strani po poti prišel Rajkov oče Johan in jim dejal, naj spustijo fanta, ker ju dobro pozna in ve, da nista ničesar zakrivila. Partizan doma z Vrhnike mu je zabrusil, naj utihne, sicer bodo odpeljali še njega.
Le malo zatem sta iz druge strani vasi prišla še dva druga partizana, ki sta imela vklenjenega Lovra Kogovška, Celarskega iz Smrečja. Odpeljala sta ga iz podlipske trgovine »pri Jesenovc«, kjer je Lovro delal. Vse tri so gnali proti Gričarskem Johanu in od tam naprej skozi gozd v smeri Češirka.«
(/Odlomek iz pripovedi Naceta Veharja – zapisala Sonja Malovrh, 2.3.2022/. Celotno pričevanje objavljeno v knjigi: ZLOČIN V ČEŠIRKOVEM GOZDU 1942 – Ob osemdesetletnici poboja 2022)
2. avgusta 1942 so Italijani na poti iz Podlipe, ko so se od maše vračali proti domu, zajeli kmete iz Sovre in okolice. Matevža in Franca Corn, očeta in sina-Cornova, Matevža Jereba-Kuhinjčana, Matija Kogovška-Pečovarja, Bernarda Križaja-Jesenovcovega, Matija Lukančiča-Matijatovega, Franca Malovrha-Grogelnovega, Franca in Jožeta Nagode-Plečnikova in Matevža Trpina-Sorčana. Zaprli so jih pri Cornu. Iz spiska v rokah je italijanski oficir prebral imena desetih kmetov, ki so jih odpeljali in ustrelili v Lukančkovem gozdu. Pred tem so si morali izkopati grob, v katerega so jih zagrebli. Ustreljeni so bili že čez nekaj dni prekopani na rovtarsko pokopališče, kjer počivajo še danes.
Prisluhnimo pričevanju, ki ga je po pripovedovanju Matevža Lukančiča iz Rovt zapisal Anton Velušček
V dolini Sovre, pri Spodnjem Sorčanu, so partizani organizirali sestanek, na katerem so vabili kmete, da se jim takoj pridružijo. Ti so odgovorili, da jeseni bi mogoče še šli, sedaj pa ne, ker imajo za opraviti glavna dela, kot sta košnja in žetev.
V dneh enkrat po sestanku je Ivan Istenič, po domače Galetov, šel v Rovte v župnišče, da naroči mašo za sorodnike. Ko je prišel v farovško kuhinjo, je za mizo zagledal italijanskega oficirja, partizanskega oficirja in rovtarskega župnika. Župnik je nemudoma vstal in ga usmeril v njegovo sobo, da uredita za sveto mašo. Ko je bila plačana, je župnik pripomnil: »Glej, da ne boš kod kdaj povedal, kaj si nocoj tukaj v farovžu videl!«
Ivan je na poti domov šel mimo Lukančkve domačije, kjer je pred kozolcem naletel na soseda Matevža Lukančiča, mojega očeta, in potožil: »Ne morem, da ne bi povedal, kaj sem nocoj videl v Rovtah v župnišču.« Nakar je opisal, kar je ravnokar doživel. Bil je zelo presenečen, da je to možno, da so v župnišču sedeli skupaj italijanski oficir, partizanski oficir in župnik.
V nedeljo, 2. avgusta 1942, so šli možje in fantje, ki so bili na sestanku s partizani, k sveti maši v Podlipo, ker v Rovte takrat niso mogli, saj so bile ograjene z žico. Moj oče je bil tudi izven žice in se jim je pridružil. Na poti domov so od daleč zagledali nasproti prihajajoče italijanske vojake. Kljub pomislekom na beg, so se s čisto vestjo odločili nadaljevati. Toda Italijani so jih zajeli ter odgnali na kmetijo Pri Cornu, kjer so jih zaprli v eno sobo in zastražili.
Enkrat popoldne, ko so se vojaki po požiganju hiš v Podpesku in drugod ponovno zbrali, je na vrata sobe stopil italijanski oficir. V rokah je držal kos papirja ter začel z njega brati imena. Na spisku so bili vsi zaprti, razen mojega očeta. Eden po eden so ti možje in fantje odšli ven iz hiše. Oče je stopil za njimi, nakar ga je oficir na vratih grdo pogledal in odrinil nazaj v prostor.
Zatem so se Italijani z ujetimi civilisti odpravili proti Sovri. Oče je ostal sam in premišljeval, da bodo njega morda kar tam ustrelili, ker je bil najstarejši, ostale pa bodo gnali nekam v internacijo. Nekaj časa je še počakal. Ko je zunaj vse potihnilo in je uvidel, da nikjer več nobenega ni, je šel skozi gozd domov. Čez čas je iz gozda slišal bučno streljanje.
Je bil pa ta isti italijanski oficir teden prej na našem domu. Nameraval je kupiti maslo, ki pa mu ga je oče dobrovoljno podaril; češ tudi on je bil vojak in vé, kaj se pravi biti v vojski. Vseskozi je verjel, da ga je rešilo ravno to sočutno dejanje.
Takrat, ko so ujete domačine gnali od Corna, je bila nad to domačijo v gozdu po imenu Veliki vrh tudi močna skupina partizanov. Z njimi je bil Pavel Corn, sin in brat ujetih, Matevža in Franca. Vodilne partizanske oficirje je rotil, da naj nekaj ukrenejo in talce rešijo, saj so bili dovolj številčni, da bi Italijane lahko pregnali. Vodje partizanov so se nad prošnjo samo smejali, ukrepali pa nič. Po tem zelo tragičnem dogodku je od njih ušel in se kasneje pridružil novoustanovljeni rovtarski vaški straži.
(/Po pripovedovanju Matevža Lukančiča (ml.) zapisal Anton Velušček, 4. 8. 2022/.)
2. avgusta letos, na 80. obletnico poboja v Sovri, se je pri spomeniku na križišču pod Vidmarjem odvila proslava v organizaciji ZZB za vrednote NOB.
Nekaj dni kasneje, 7. avgusta je pri kapelici na Plečnikovem pilu potekala spominska slovesnost ob 80-letnici poboja v Sovri in 30-letnici postavitve spominske kapelice, ki so jo pripravili svojci in sosedje pobitih.
Na prvi so donele partizanske pesmi, na drugi smo prisluhnili Božji besedi, nagovoru duhovnika-sina ubitega in Marijinim pesmim.
Ko smo se v velikem številu zbrali pri Mariji, kraljici miru, smo obudili spomin na pokojne in prosili Kraljico miru, naj se kaj takega nikoli več ne ponovi.
Sprašujem pa se, kaj so proslavljali ponosni nasledniki NOB, ponosni nasledniki tistih, ki so te ljudi izdali v smrt? Zdaj vemo, da je tisti spisek v roke Italijanskega oficirja prišel iz partizanskih rok…, Kaj so torej proslavljali člani ZZB za vrednote NOB? Skrajno neokusno, celo perverzno je proslavljati vrednote NOB na grobu tistih, ki so se jim l. 1942 odpovedali in to plačali z življenjem…Ne pozabimo, kmete iz Sovre so zajeli na poti od maše, to so bili verni ljudje, zato bi moral na spomeniku njim v spomin stati križ, ne pa rdeča zvezda. In še, spomenik na križišču pod Vidmarjem ne označuje ničesar, tam ni bil nihče ubit in tam ni nihče pokopan! Mislim, da je po osemdesetih letih že čas, da se preneha z lažmi in zavajanjem, ki se vlečejo še iz časov totalitarizma.
Da pa bi bilo zadoščeno resnici, bi bilo potrebno plošči na spomeniku dodati še eno besedo: tako bi se novi napis moral glasiti V spomin žrtvam fašističnega in komunističnega nasilja.
Sprašujem pa se tudi ali je res primerno, da tovrstne proslave, ki zavajajo in vnašajo zmedo ter netijo razdor s tem, da ne služijo resnici, sofinancira Občina Logatec?
Ubiti so bili fantje in možje v najlepših letih.
Le zamislimo si, kako težko so umirali ti možje in fantje, ko so za sabo puščali očeta, mater, brate, sestre, mlado ženo, majhne otroke….. in vso breme preživetja, ki so ga nase sprejele vdove…
Njim je posvečena pesem Tebi, mati slovenska, avtorice Marije Brenčič Jelen.
Pesem je objavljena v knjigi Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942
Recital pesemi Katarina Lenarčič: Tebi, mati slovenska, avtorice Marije Brenčič Jelen
in Logaški vokalni kvartet
Ko praznujemo 80-letnico pobojev civilistov, je ob tej priložnosti na pobudo krajevnega odbora NSZ Rovte izšla knjiga z naslovom Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, v kateri so zbrana pričevanja še živečih sorodnikov in sovaščanov pobitih. Pričevanja sta zbrala Jože in Sonja Malovrh, knjigo pa je izdala Nova Slovenska zaveza.
Ob tej priliki se zahvaljujemo vsem, ki so gmotno podprli izdajo knjige: Občina Logatec, Občina Vrhnika, Občinski odbor SDS Logatec, Pavel Lukan, Peter Štrbenk
Največja zahvala pa gre avtorjema, Sonji in Jožetu Malovrh za odlično opravljeno delo. Knjigo, ki je bogata tudi s fotografijami, toplo priporočamo.
Knjigo, ki sem jo omenila, dobite pri Marjanu, prav tako tam dobite zadnjo številko Zaveze.
Če še kdo nima izredne knjige Od Triglava do Andov, dnevnika duhovnika Janeza Hladnika, ki je bila v letih po vojni prepovedana, in za katere ponatis je pred štirimi leti poskrbela Župnija Rovte, jo tudi dobi pri Marjanu
V izdelavi je nagrobnik za pobite v Češirkovem gozdu, ki počivajo na našem pokopališču. Nagrobnik bo postavila država Slovenija in ga vpisala v register vojne dediščine.
Obvestila, zahvala in zaključna pesem Moja domovina